Ne moremo več v rajski vrt, ki ne bi bil tehnološki

Naša kultura sloni na tehnologiji, svet vidimo kot nedopolnjen in to rešujemo s tehnologijo.
Fotografija: Sodeč po diskretnih rdečih pikah ob razstavljenih delih, ki označujejo prodana dela, je bila med najuspešnejšimi udeleženci sejma ljubljanska Galerija Fotografija. Foto Kunst-dokumentation.com
Odpri galerijo
Sodeč po diskretnih rdečih pikah ob razstavljenih delih, ki označujejo prodana dela, je bila med najuspešnejšimi udeleženci sejma ljubljanska Galerija Fotografija. Foto Kunst-dokumentation.com

Na umetnostnem sejmu Viennacontemporary​, ki se je končal v nedeljo, se je v programu pogovorov odvil niz nastopov, na katerih so govorniki razmišljali o prihodnosti tako klasičnih sejmov, ki dobivajo konkurenco v obliki spletnih prireditev in galerij, kot same vizualne umetnosti. Razprave so zavile tudi k univerzalnejšim problemom.

Prostorska instalacija <em>Nucleus</em> skupine Sha.Art je dala namig, kakšna bo sferična »izkušnja za vse čute«, ko bo končana prenova Nove Stare pošte na Dunaju. Foto Igor Bratož
Prostorska instalacija Nucleus skupine Sha.Art je dala namig, kakšna bo sferična »izkušnja za vse čute«, ko bo končana prenova Nove Stare pošte na Dunaju. Foto Igor Bratož
Na vprašanje, kakšna je prihodnost umetnosti, so na enem od pogovorov razpravljali ljudje, ki se tako ali drugače ukvarjajo z digitalno umet­nostjo, in poskusili dognati, kaj v polje umetnosti prinašajo NFT, non-fungible tokens, nezamenljivi žetoni, unikatna digitalna lastnina, ki tako kot kriptovalute temeljijo na tehnologiji veriženja blokov (blockchain).

image_alt
Raziskava o metodah ruske Stranke mrtvih


James Joseph, ustanovitelj in urednik mednarodne futuristične revije Cybr, je prepričan, da je digitalna umetnost, ki je opazneje prisotna že več kot desetletje, z NFT doživela prenovitev: žetoni so ji dali finančno in kulturno vrednost, ni pa mogoče reči, ali bo v taki obliki obstala. Glasni so kritiki, ki trdijo, da se bodo umetniška dela oziroma računalniško generirane podobe s tem spremenile v navaden tvegani finančni instrument za čudaške investitorje, ne pa za ljubitelje in zbiralce umetniških del.

Dodal je, da revija Cybr izdaja tudi NFT Magazine, revijo za kriptoumetnost, in da je bila prva številka razprodana v petnajstih minutah, kar samo po sebi še nič ne pove o kakovosti materiala. Ta hip je po Josephovem mnenju jasno le to, da umetniki prodajo svoj žeton oziroma digitalno delo za en dolar, nekaj tednov pozneje pa ga nekdo proda po tisočkrat višji ceni; stanje na trgu je tako, da služijo le tisti, ki žetone preprodajajo, ne tisti, ki jih prvi izdajo. Vsemu temu se je prilagodil tudi galerijski mehanizem, ki pa je do NFT še izjemno skeptičen, nova realnost tudi sili avtorje v to, da so poleg svoje osnovne vloge prisiljeni prevzeti še vlogo galerista.

»Nove tehnologije bi se morale prilagoditi našim kulturnim in družbenim pričakovanjem,« je poudaril Gerfried Stocker.
»Nove tehnologije bi se morale prilagoditi našim kulturnim in družbenim pričakovanjem,« je poudaril Gerfried Stocker.

 

Odkar pomnimo, smo tehnološki


Pogovora o digitalnem državljanstvu in kreativnosti, ki ga je moderiral umetniški direktor Viennacontemporary Boris Ondreička, so se udeležili belgijski znanstvenik Mark Coeckelbergh, profesor filozofije medijev in tehnologije na dunajski univerzi, Gerfried Stocker, umetniški direktor linškega festivala Ars Electronica, in Olga Tihonova, vodja raziskovalnega oddelka dunajske družbe Museum Booster, ki se ukvarja z raziskovanjem vpliva novih medijskih tehnologij na muzeje in kulturne institucije.



Coeckelbergh, avtor več knjižnih del o človekovi nemoči pred tehnologijo, etiki robotike in podobnem, je povedal, da na termin digitalno danes lahko pozabimo. Po njegovem mnenju spada v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Če ga uporabljamo zdaj, se lahko zdi, da govorimo o neki drugi sferi. »Razlika med spletnim srečanjem na daljavo in osebnim srečanjem, nam je pokazala pandemija, je očitna, govor, ki ga prenaša tehnologija, v zadnjem več kot desetletju spreminja naš način komuniciranja, a eno je gotovo: ne moremo več v rajski vrt, ki ne bi bil tehnološki. V tem smislu smo mi vsi že kiborgi, a taki smo pravzaprav bili od nekdaj, odkar pomnimo, smo tehnološki, od nekdaj smo uporabljali orodja, da bi uravnavali svoj odnos do sveta pa tudi odnos do kulture. Naša kultura je zasnovana na tehnologiji. V knjigi Novi romantični kiborgi – romantika, informacijska tehnologija in konec stroja sem pokazal, kako mišljenje 19. stoletja še vpliva na zdajšnje življenje, svet okrog nas zmeraj vidimo kot nedopolnjen in to poskušamo zapolniti s tehnologijo.«

image_alt
Zakaj v galerijo, ko je vse mesto lahko galerija

 

Elite nadzorujejo tehnologijo


O umetni inteligenci je Coeckelbergh (njegova zadnja knjiga je izšla lani in ima naslov Etika umetne inteligence) dodal, da je vsekakor politična, češ da v tehnologiji ne gre le za programsko opremo, ampak vpliva tudi na strukturno neenakost v družbi. Umetna inteligenca poganja Googlov iskalnik, pomaga Facebooku pri ciljanem oglaševanju, omogoča Alexi in Siri, da opravljata svoje delo, pomaga upravljati avtonomno vožnjo avtomobilov tesla, v vojaškem sektorju pa upravljati avtonomno orožje, ki lahko ubija brez človekovega posredovanja. Ker se nabor področij, na katerih ima umetna inteligenca čedalje večjo vlogo, veča, se Coeckelbergh sprašuje o etičnih dilemah, kot so varovanje zasebnosti, zaščita podatkov, lažne novice, totalitarizmi, varnost, odgovornost, transparentnost in prihodnost dela.

Jekaterinburška galerija Ural Vision Gallery je razstavila dela Osipa Toffa.<br />
Foto Kunst-dokumentation.com
Jekaterinburška galerija Ural Vision Gallery je razstavila dela Osipa Toffa.
Foto Kunst-dokumentation.com


Avtor trdi, da je umetna inteligenca moč malega, privilegiranega dela družbe, tako je tudi po svetu. »Elite nadzirajo tehnologijo, tu pridemo do totalitarizma umetne inteligence, na eni strani vidimo vse več konservativnih stališč, na drugi opažamo, da obstaja veliko orodij za nadzor, ki omogočajo totalitarnost. To je velika nevarnost, a ne zaradi same tehnologije, ampak zato, ker je tehnologija povezana z družbenimi akterji. Potrebovali bi drugačne tehnologije, take, ki ne bi bile politično uporabne. Gre seveda za moč, tehnologija se uporablja za nadzorovanje. Med zaprtjem javnega življenja v Avstriji smo videli policijo na cestah, veljala je policijska ura, vsa ta atmosfera nam je pokazala, kako hitro je mogoča policijska država, in tudi zato je treba resno premišljati o nevarnostih tehnologije. V zvezi s kreativnostjo je mogoče reči, da se tudi umetnost ne more izogniti tehnologiji, ne zmeraj neposredno, a v politični, tehnološki in ekološki sferi je treba razmišljati o odzivu na potencialne nevarnosti.«

Prostorska instalacija <em>Nucleus</em> skupine Sha.Art je dala namig, kakšna bo sferična »izkušnja za vse čute«, ko bo končana prenova Nove Stare pošte na Dunaju. Foto Igor Bratož
Prostorska instalacija Nucleus skupine Sha.Art je dala namig, kakšna bo sferična »izkušnja za vse čute«, ko bo končana prenova Nove Stare pošte na Dunaju. Foto Igor Bratož

Največja migracija v digitalno


Gerfried Stocker se s Coeckel­berghovim stališčem, da je digitalno že mimo, ni strinjal, razložil je, da so se z umetno inteligenco vsi ukvarjali že zdavnaj pred pandemijo in ugotavljali, da ni nekaj čarobnega, ampak da gre le za nadaljevanje razvoja, ki ves čas poteka, le da je iz različnih razlogov prišel pred oči javnosti bolj intenzivno. Stocker opaža zanimive premike v digitalni družbi, spremembe, ki jih prinašajo tehnologije, zmeraj odmevajo v javnosti, a digitalno se po njegovem mnenju še ni končalo.

»V času pandemije covida-19 lahko govorimo o največji množični migraciji v digitalno, postali smo prebivalci digitalnega sveta, s pandemijo je svet nenadoma postal naseljen z ljudmi, ki niso imeli druge izbire, prisiljeni so bili v digitalno, čeprav na tako izkušnjo in spremljevalne pojave niso bili pripravljeni. Poleg tega so v digitalnem svetu vse tehnologije, ki jih uporabljamo, enake kot prej, zaslon in tipkovnica z določenim številom tipk. Nove tehnologije bi se morale prilagoditi našim kulturnim in družbenim pričakovanjem, morale bi nam pomagati.«

 

Umetna inteligenca kot zasebna lastnina


Stocker je dodal, da mu je izraz digitalno državljanstvo všeč, ker daje misliti o enakopravni zastopanosti, za kar so se borile generacije, ko pa je Coeckelbergh omenil, da bi tudi to državljanstvo morali razumeti po starem, neindividualizirano, da je posameznik pač član polisa, skupnosti, v kateri sme odločati, ne pa, da nam landlorda v Kaliforniji ali na Kitajskem določata, kako naj živimo, je opozoril:

»V digitalnem svetu smo brez pomisleka privolili v landlorde, ki si lastijo digitalni svet, večina jih je belcev. Nekdaj je veljalo, če živiš na moji zemlji, si moja lastnina – in to smo skoraj 100-odstotno kopirali iz sužnjeposestniškega časa. Zakaj smo bili – državljani digitalnega sveta – tako neumni? Javna infrastruktura, ki je javna, za vse, je bila privatizirana, kar je korak nazaj, morda še najbolj v Veliki Britaniji in Nemčiji, v Avstriji še imamo vsaj eno državno televizijsko postajo, mislim, da bi take zadeve morali ohraniti. Redefinirati bi morali še marsikaj: padec železne zavese sovpada z nastankom svetovnega spleta, pa vendar je umetna inteligenca, otrok digitalne dobe, v popolni lasti zasebnega kapitala. Naivno je verjeti, da bo umetna inteligenca kaj spremenila, zato moramo ves čas demokracijo razvijati in varovati, ves čas moramo osveževati svojo zmožnost vztrajanja v demokratičnosti.«

Komentarji: