Obnova skupnega nastopa v Kranju

Od delovanja skupine Neokonstruktivisti, od njihovih skupnih nastopov v sestavu Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Dušan Tršar in Vinko Tušek (častni gost Slavko Tihec), se pravi od leta 1968 do 1972, je minilo praktično pol stoletja.



Že ob njihovem prvem nastopu so ugotovili, da so se njihova prizadevanja odprla v prestop iz izrazne, pomenske umetnosti na področje čiste likovne vizualizacije, v usklajevanje in dopolnjevanje prostorskih komponent, vključno barve, da se je zgodila dematerializacija izbranih materialov. Njihove likovne raziskave so se vezale na tendence, ki se ukvarjajo s tradicionalnim iskanjem sinteze med organskostjo človeškega telesa in racionalnim, konstruktivnim umetniškim hotenjem na eni ter z razvijanjem koncepta nove abstrakcije na drugi strani. Prav ta širina, zlasti pa vezanost na opredeljevanje pojmov objekt in ambient ter predvsem navzočnost konstruktivističnega pristopa kot izhodiščne delovne metode, odvisne od avtorske doslednosti posameznika, pogojuje pojem oziroma historično oznako za skupino Neokonstruktivisti oziroma za poseben likovni idiom. In tako je lahko krovni pojem zanje v okviru najsplošnejšega redukcionizma minimalizem v posebni projekciji oziroma vidikih.



Pobuda članov te skupine, ki so ostali dejavni, vsak v svojem umet­niškem hotenju, tudi po nesojenem razhodu, bo našla plodna tla v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju v letošnjem septembrskem razstavnem terminu. To naj bi bil nekakšen vpogled v omenjen »revolucionarni« čas njihovega skupnega nastopanja in ustvarjanja v soočanju z artefakti, ki so nastala na prelomu tisočletja in nastajajo seveda tudi danes.



Žal se bodo hommageu Tonetu Lapajnetu (umrl je leta 2011) pridružila tudi dela Draga Hrvackega, ki se je poslovil 29. januarja. Prav Hrvacki, eden od ustvarjalno najbolj zagretih ustanovnih članov, je ostal najbolj zvest svoji ustvarjalnosti še v zadnjih svojih slikah in grafikah. Že leta 1967 je posegel v oblikovanje fenomenološke strukture objekta. V uresničevanju svoje napovedi o srečevanju organskih z geometrijskimi oblikami je opredelil sestav čistih barv v duhu teze Maxa Benseja, utemeljitelja estetike in teorije informacij, ki obravnava področje ornamentike kot posebno temo: »ornamenti vseh časov so makroestetske simetrične oblike, ki si niso pridobile umetnostnega pomena šele z vlogo dodatnega dekorja, temveč skušajo v današnjem konkretnem in opartističnem slikarstvu … doseči priznanje kot samostojne estetske realizacije«.



Novodobna kritika je o njegovih objektih zapisala, da so predvsem strukturalno plastični, ne toliko konstruktivistični: da torej avtor ustvarja posebno hibridno formo skulptoslike, ne v smislu tridimenzionalne risbe v prostoru, temveč so njegovi objekti 'slikoviti' v tem smislu, da prenašajo grafično horizontalno in ploskovito dvodimenzionalnost v plastične reliefe in zaslone. V slikah se je Hrvacki bližal izbranemu geometrijskemu modulu, permutativni logiki in simetriji barvnih kontrastov. Serialna izvedba je avtorju omogočila izpeljavo zastavljene strukturne kompozicije.

Dodaten grafični metier – barvni sitotisk je uvedel v slovenski prostor absolutizacijo enostavne, barvite linije, ki ujeta v kvadratne, multivariabilne sestave in izpeljave omogoča pravo prostorsko vibracijo. Jezik te grafike ne operira več s strukturizmom ali s simboliko ljubljanske grafične šole.