Novo krilo Narodne galerije zaseda razkošen začasni uvoz 86 slik in kipov 38 protagonistov zgod­njega likovnega modernizma v Srbiji iz Galerije Srbske matice v Novem Sadu. Priložnost je redka.

Od zadnje reprezentančne razstave srbske umetnosti v programu galerije je minilo več kot pol stoletja, velik delež izbora tokrat­ne izhaja neposredno iz stalne postavitve muzeja, ki v Srbiji velja za enega od muzejev z najbogatejšim fondom.



»Izbrali smo najboljše, najreprezentativnejše, najrazkošnejše avtorje iz svoje zbirke, ob teh tudi tiste, ki morda niso najbolje znani niti srbski niti slovenski javnosti, a menimo, da so zelo pomembni,­ ker celostno ilustrirajo srbsko umetnost tistega časa,« je ob odprtju povedala Tijana Palkovljević Bugarski, vodja Galerije Srbske matice in kustosinja izbora.

Ob njej sta razstavo Srbski modernizem 1880–1950, ki odmeva tudi v srbskem tisku, pripravila strokovna sodelavka Jelena Ognjanović in koordinator iz Narodne galerije Andrej Smrekar.



Ob reprezentančnem začasnem uvozu umetnin iz Srbije se postav­lja vprašanje, koliko časa je minilo od zadnjega tovrstnega, monografskega. Veliko. V programu Narodne galerije so bile leta 1960 na ogled kopije srbskih srednjeveških fresk, tri leta zatem srbske ikone, razstavo srbskega slikarstva 19. stoletja pa so gostili leta 1965.

Strokovnjaki med seboj seveda sodelujejo, a so v Narodni galeriji v gradivu za sedmo silo zapisali, da se zdi nekdaj skupni prostor danes bolj razmejen in oddaljen kot ­kadarkoli.

V ospredju so seveda umetniki iz obdobja, v katerem so meje prav tako padale, nastajale pa nove. Živ­ljenje prenekaterih med njimi sta tragično prekinili obe svetovni vojni. Tako kot osrednji slovenski umetniki so se sicer tudi njihovi srbski kolegi pri težaškem vzpostavljanju moderne umetnosti v lastnem okolju zazirali v srednjeevropska umetnostna središča, Dunaj, München, Zagreb ali Prago, kmalu tudi v Pariz. Nekateri iz Srbije so krenili v Budimpešto ali precej severneje, v Krakov in Sankt Peterburg.



Iz teh središč so v srbsko vizualno umetnost vnašali impulze, ki si v časovnem loku, ki mu sledi razstava, sledijo od realizma 19. stoletja, prek idej simbolizma in impresionizma, do različnih vidikov gestualno ali barvno zaznamovanega ekspresio­nizma, kubizma, intimizma ali abstrahiranih oblik.

Med njimi so izvrstni koloristi, vsebinsko so jih privlačile teme, ki segajo od historičnih motivov, zazrtih v tradicijo 19. stoletja, prek mitoloških tem, ki so ostale aktualne tudi v umetnosti moderne, črpanja iz nacionalnih mitov in literarne dediščine do simbolistično izoblikovanih tem ali družbenokritično izoblikovanega vizualnega sporočanja. Ali pa manj literarni, klasično likovni motivi, kot so krajine, akti, tihožitja, portreti in avtoportreti, tudi upodabljanje ambientov s figurami in brez njih. Ti so z vsebinsko nevtralnostjo omogočali poudarjanje formalnih pristopov.






 

Klasični mediji in stik z avantgardo

Umetniki, zastopani v izboru, so delovali v različnih okoljih, tako rekoč od Pariza do vojvodinske Fruške gore. Še akademsko usmerjeni Uroš Predić je bil štipendist Srbske matice, ki je doživel skoraj sto let, Pavle (Paja) Jovanović prav tako štipendist matice in realist, Nadežda Petrović je v srbsko slikarstvo vnesla prvine impresio­nizma in vizionarskega, pastoznega in barvno izpostavljenega ekspresivnega izraza, Petar Dobrović je šel skozi impresionistično in kubistično fazo.

Sava Šumanović, ki se je v Parizu učil pri kubistu Andréju Lhotu, velja za umetnika, ki se je zbližal z zmernim kubizmom ter razvil lastne monumentalne oblike, Milan Konjović, ki se je v Parizu prav tako srečal z Lhotovo šolo, je v dolgi karieri prešel več ustvarjalnih faz. Ivan Tabaković je bil koloristično usmerjeni intimist in avtor družbenokritičnih del, Marko Čelebonović, ki se je izobrazil kot samouk, a tudi na tečaju kiparstva pri Antoinu Bourdellu v Parizu, pa umetnik, ki se je uveljavil z deli blizu nadrealizmu, fauvizmu in francoskemu intimizmu.



Milenko Šerban je slikal krajine, portrete in tihožitja, prav tako je prešel več razvojnih faz, časovni lok izbora pa sklepa Petar Lubarda, eden od najvplivnejših umetnikov predvsem povojnega časa, sicer pa avtor abstrahiranih in abstraktnih form, tudi krajin. Razstava nagovarja s klasičnimi mediji, ob tem stik z avantgardo odražajo grafike Mihaila S. Petrova, ki je objavljal tudi v revijah Zenit, Dada Tank in Út, sicer pa je bil tudi prvi prevajalec teorij Vasilija Kandinskega v srbščino.

Tijana Palkovljević Bugarski je povedala, da je srbska avantgarda v zbirki Galerije Srbske matice šibkeje zastopana, osrednja institucija za ta ključni segment srbske umetnosti ostaja beograjski Muzej sodobne umetnosti. Lani je bil sicer dostopen na projektu Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941), s katerim so se v Moderni galeriji vrnili k spopadu umetniških idej v času diktature kralja Aleksandra I. Karađorđevića. Zanj so več del posodili tudi iz Galerije Srbske matice.

 

Med kiparji je zastopan eden od ključnih utemeljiteljev te umetnosti v Srbiji Đorđe Jovanović, ki je velike razdalje med Münchnom, Parizom in Beogradom velikokrat premagoval kar s kolesom, Srbski matici pa podaril veliko svojih del. Predstavlja ga kip Jugoslavija, simbolistična, idealizirana upodobitev države v obliki žene bojevnice v zavetniški vlogi varovanja države.
 

Le štiri slikarke

Podobno kot v slovenskem prostoru je tudi v srbskih geografskih koordinatah vztrajal patriarhalni družbeni okvir, tako da so v izboru le štiri slikarke. Seveda na čelu z omenjeno Nadeždo Pet­rović, v Sloveniji dodobra znano zaradi njenega münchenskega profesorja Antona Ažbeta in sodelovanja s slovenskimi impresio­nisti. Denimo pri prvi razstavi južnoslovanskih umetnikov leta 1904, na kateri so še v času Avstro-Ogrske promovirali idejo južnoslovanske kulturne in politične enotnosti. Leta 1920 je razstavljala tudi v Ljubljani.


 

Življenja, ki sta jih prekinili svetovni vojni

V ozkem ženskem segmentu razstave izstopa tudi tragično kratka biografija Danice Jovanović iz Beške pri Novem Sadu, ki je po šolanju na ženskem (kajpak dekoracijskem) oddelku Umetno-obrtne šole v Beogradu študirala na Ženski akademiji v Münchnu, po študiju pa se leta 1914 vrnila domov. Izbruhnila je vojna, le mesec dni po vrnitvi iz Münchna se je zaradi domoljubnih čustev in angažmaja znašla med talci, ki jih je avstrijska vojska aretirala v Beški.

Pred izrednim sodiščem je bila obsojena na smrt in ustreljena ob Petrovaradinski trdnjavi, ki jo danes bolj povezujemo z vsem znanim glasbenim festivalom Exit kot pa z zgodovinskimi tragedijami.  Imela je 28 let. Kot umetnica je izšla iz poznega impresionizma, a težila tudi k ekspresionističnemu izrazu, občasno simbolizmu. V izboru razstave jo med drugim zastopa Porušeni železniški most v Beogradu iz leta 1914, dokument vojne.

Vojna leta so tragično prekinila tudi življenja in kariere drugih iz izbora razstave. Nadežda Petrović je leta 1915 kot bolničarka vojaške bolnišnice za nalezljive bolezni v Valjevu podlegla tifusu, kar trije slikarji so bili med nemško okupacijo leta 1942 žrtve racij. Bogdana Šuputa so ustrelili v Novem Sadu, v Beogradu je umrl Petar Dobrović, v Sremski Mitrovici pa Sava Šumanović. Milana Butozana so leto zatem ubili med zaslišanjem na policiji v Zagrebu.