V nadaljevanju preberite:

»Spomeniki so občutljiva materija, s katero se igrajo politične sile tudi mimo strokovnih ocen,« je že v temeljni knjigi Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja zapisala Špelca Čopič. Damir Globočnik v najnovejši knjigi Spomeniki sledi trideseterici tovrstnih »iger« od začetkov v 19. stoletju, ko je bilo postavljanje spomenikov v spregi z narodno prebujo. Nekateri so še vsem pred očmi, za mnoge pa so bile menjave politik in ­režimov usodne.

Ohranjanje spomina na nekoga na podlagi fizične prezence v javnem prostoru, izmerjive v stotinah kilogramov ali tonah brona, kamna in betona, ima ambicije večnosti, a rado spolzi v pozabo. Spomenik je sprva vsaj toliko kot čaščenju izbranih osebnosti namenjen čaščenju aktualnih nosilcev družbene moči – na vabilih k odkritju spomenikov avtorjev umetnikov velikokrat ne navedejo –, ko moč določene oblasti in ideologije opeša, pa je odveč. Z uničenjem, prag­matično predelavo ali umikom v depo oziroma kako odmaknjeno Pivko se iz spomenika spremeni v »pozabnik«.

Damir Globočnik, doktor umet­nostne zgodovine in zgodovine, zaposlen v Gorenjskem muzeju, je v najnovejši knjigi z nevtralnim naslovom Spomeniki na 492 straneh zbral 30 poglavij o primerih, ki dopolnjujejo njegovi starejši monografiji Prešeren in likovna umetnost ali Likovno in simbolno, v katerih je popisal okoliščine nastanka in usodo nekaterih najbolj znanih tukajšnjih spomenikov. Denimo Vodnikovega in Prešernovega v Ljubljani in Kranju ali Cankarjevega na Vrhniki. Seveda tudi tokrat­na poglavja ne opozarjajo zgolj na to, kar še imamo, temveč tudi na spomenike, ki smo jih izgubili in so znani iz virov, dokumentacije in časopisnih člankov.