Koroški Slovenci na poti v pozabo

Dvojezična topografija še vedno ni sistematično urejena – Manjka nadgradnja dvojezičnega šolstva.
Fotografija: »Spremeniti je treba marsikaj, vendar mislim, da z zvezne ravni ne bodo prišle ustrezne pobude,« pravi Rudi Vouk. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
»Spremeniti je treba marsikaj, vendar mislim, da z zvezne ravni ne bodo prišle ustrezne pobude,« pravi Rudi Vouk. FOTO: Voranc Vogel

Leta 2020 bo minilo sto let od koroškega plebiscita, državna politika v zadnjem času pa pri Korošcih vzbuja nezadovoljstvo. Zapostavljeni so pri državni pomoči, ne priznavajo jim enakih pravic, kot jih ima mnogo drugih manjšin po Evropi. O trenutnem stanju slovenske manjšine v Avstriji smo se pogovarjali z odvetnikom in strokovnjakom za avstrijsko ustavno pravo Rudijem Voukom iz celovške odvetniške družbe Grilc Vouk Škof.


Kakšno je trenutno stanje slovenske manjšine na Koroškem?


Bojim se, da smo na poti v pozabo. Od domnevne rešitve vprašanja dvojezičnih tabel leta 2011 se v javnosti poskuša ustvariti vtis, da ni več neurejenih vprašanj. Seveda ni tako, le da se o vseh problemih, ki pestijo manjšino, ne govori več. Tudi pri posameznih pripadnikih manjšine upada pripravljenost, torej smo na najboljši poti, da bodo s političnega vidika na koroške Slovence enostavno pozabili. Navzoči smo le še kot folklorni element za prenašanje kulturnih vzorcev.


Kje nastajajo največje težave?


Zatika se pravzaprav na vseh področjih. Avstrija od leta 1995 ni revalvirala finančnih sredstev, tako da so se ta upoštevajoč inflacije zmanjšala za polovico. Tudi naš edini časopis se iz meseca v mesec bori za izid, saj ne moremo vedeti, ali se bo lahko ohranil. Po drugi strani imamo pozitiven razvoj pri prijavah na dvojezični pouk, vendar jezikovna kompetenca kljub temu skrb vzbujajoče upada. Za večino otrok se dvojezična šolska kariera po ljudski šoli konča, kar pomeni potrato resursov, saj manjka sistemska nadgradnja.

Kot manjšino nas še posebej boli ponovno zapiranje mej, saj smo bili najbolj veseli tega, da se meja s Slovenijo ni več čutila. Prav tako ni prijetno, če danes skoraj od večine Slovencev slišimo, da gredo v Klagenfurt, Ferlach ... In to ne od ljudi, ki tega ne bi vedeli, temveč celo od tistih na visokih državnih položajih.


Kje pa se zatika z dvojezičnimi napisi?


Dvojezična topografija ni sistematično urejena, smo na mrtvi točki. Leta 1972 so jih postavili 205, nato so jih potrgali. Leta 2011 so jih predvideli 164, in ker so v občini Pliberk prostovoljno postavil še štiri, smo zdaj pri številki 168. Postaviti bi jih morali vsaj še 37, da bi bili na takšni ravni, kot smo nekoč že bili. Šest let od preboja, ki naj bi se zgodil leta 2011, se o teh temah ne govori več. Iz leta v leto se nakopiči več tovrstnih problemov, poleg tega pa pri trenutni avstrijski vladi ne moremo računati na posluh.


Pričakujete, da se bo kancler Sebastian Kurz po beguncih spravil na slovensko manjšino?


Z begunskim vprašanjem je dovolj zaposlen in ne pričakujem, da se bo potem spravil na koroške Slovence, ker smo zanj postali nepomembni. Tema preprosto ni več zanimiva, manjšino pustijo pri miru, saj sama ni dovolj močna, da bi se oglašala in opozarjala na svoje težave. Pa tudi nikogar ni, ki bi se zanjo zavzel.


V avstrijskem parlamentu je bil spet podan in zavrnjen zahtevek po priznanju nemške manjšine v Sloveniji. Bo to prineslo nova nesoglasja?


To je zdaj že kar redna zahteva. Kot pripadnik manjšine nimam nič proti, da se kakšno drugo manjšino prizna, vendar je treba zadevo postaviti v ustrezno razmerje. Nemške manjšine namreč ne moremo enačiti z italijansko ali madžarsko, saj so pogoji povsem drugačni in razmerja niso primerljiva.


Kakšna pa so pričakovanja avstrijske vlade?


Spremeniti je treba marsikaj, vendar mislim, da z zvezne ravni ne bodo prišle ustrezne pobude. Spremembe bi se lahko zgodile le na poziv Koroške, saj dvomim, da bi v tem primeru na Dunaju naleteli na pomanjkanje interesa. Naj omenim le spremembo zakona o narodnih skupinah in reformo dvojezičnega šolstva. Stroka je pripravljena in vsi le čakajo, da bo kdo na ustreznem položaju oblikoval jasne zahteve.


»Od domnevne rešitve vprašanja dvojezičnih tabel leta 2011 se v javnosti poskuša ustvariti vtis, da ni več neurejenih vprašanj,« je poudaril Vouk. FOTO: Voranc Vogel
»Od domnevne rešitve vprašanja dvojezičnih tabel leta 2011 se v javnosti poskuša ustvariti vtis, da ni več neurejenih vprašanj,« je poudaril Vouk. FOTO: Voranc Vogel


Kaj pričakujete od nove slovenske vlade in nastajajoče koalicije?


Odvisno od tega, kakšna bo, vendar potrebujemo neki konsenz, kako ravnati s slovensko manjšino v Avstriji oziroma z vsemi zamejci. Takšnega narodnega konsenza ni, mi pa imamo zvezane roke, kajti zadeve so urejene na ustavni ravni in nimamo ustreznih pravnih možnosti. Slovenija jih ima, a jih ne uporablja.
Tudi problematika naše zastopstvene strukture je absurdna, saj smo razcepljeni na tri zastopniške organizacije, kar za Avstrijo deluje kot vabilo divide et impera. Slovenija bi to zlahka spremenila, vendar dosedanje vlade interesa za to niso pokazale.


Ali tudi v zastopniških organizacijah manjka interesa po združitvi?


Večina pripadnikov manjšine ga je že izkazala, vendar je po dveh desetletjih ljudem počasi dovolj ponavljanja iste debate. To se vidi tudi pri volitvah zastopniških teles, saj je pri volitvah narodnega sveta volilna udeležba upadla na 30 odstotkov. Potrebujemo eno samo organizacijo, kot je standard v večini evropskih držav, kjer imajo manjšine. Seveda demokratično in notranje pluralno, vendar enotno, kajti le tako bomo lahko ustrezno formulirati svoje potrebe nasproti Avstrije, Slovenije in evropske javnosti.

Ker je občina Pliberk prostovoljno postavila štiri dvojezične napise, jih danes na območju slovenske manjšine lahko naštejemo 198. FOTO: Voranc Vogel
Ker je občina Pliberk prostovoljno postavila štiri dvojezične napise, jih danes na območju slovenske manjšine lahko naštejemo 198. FOTO: Voranc Vogel


Kje pa se zatika z uporabo slovenščine v javnem prostoru?


Če želimo na tem območju ohraniti slovenščino in si prizadevamo, da postane nekaj samoumevnega, potrebujemo številne spremembe. Sem sodi recimo dvojezični pouk. Namesto da moramo otroke prijavljati k dvojezičnemu pouku, bi moralo biti to normalno stanje, in kdor ga noče, naj se odjavi. Kjer je slovenščina priznana kot uradni jezik, naj tovrstne zadeve postanejo samoumevne. Občine in uradi bi morali dati samodejno na voljo dvojezične obrazce in publikacije. Ker je te vselej treba zahtevati, gre za nekakšen psihološki napor in etno stres, ki ga v dvojezičnih regijah Evrope z urejeno manjšinsko zaščito ne doživljajo.


Menite, da glavni problem tiči v financiranju?


Finance so pomembne, vendar niso vse, saj tako na avstrijski kot na slovenski strani manjkata posluh in pripravljenost, da bi se teh vprašanj resno lotili. Zadostovalo bi že nekaj simboličnih dejanj, ki bi pokazala, da se stvari spreminjajo. Največji problem je v tem, da je manjšina sama sebe začela pozabljati.


Je med koroško manjšino veliko prostovoljskih gibanj, v katerih se zavzemajo za postavljanje dvojezičnih napisov, širjenje rabe slovenščine v javnosti ...?


Brez teh pobud sploh ne bi šlo več. Naše zastopstvene organizacije so v taki obliki, kot jih imamo, svojo vlogo že odigrale. Niso učinkovite, zato bi bilo treba spremeniti organizacijsko strukturo. Prilagoditi bi jih morali današnjim razmeram, saj njihovo trenutno stanje še vedno ustreza stanju iz leta 1945, kar pa danes seveda ni več primerno.


Menite, da narodna zavednost med mladimi upada?


Ne. Med mladimi je zavednost veliko bolj samoumevna, kot je bila v mojem času, vendar je teh mladih zelo malo. Poleg tega imajo danes še neki povsem nov problem: na Koroškem ne najdejo zaposlitve. So preveč dobro izobraženi in na podeželju ni dela, zato ostanejo na Dunaju, v Gradcu ali gredo v Ljubljano. Na dvojezičnem ozemlju nam primanjkuje primernega dela in odgovorov na vprašanje, kako naj se kot manjšina odzovemo na povsem normalne urbanizacijske procese, še nimamo. Pravzaprav o tej temi ne razpravljamo, saj se že dobrih 60 let ukvarjamo z istimi vprašanji in se ne lotevamo izzivov današnjega časa.



Dvojezična topografija na avstrijskem Koroškem še vedno ni sistematično urejena, a se o teh temah preprosto ne govori več. FOTO: Voranc Vogel
Dvojezična topografija na avstrijskem Koroškem še vedno ni sistematično urejena, a se o teh temah preprosto ne govori več. FOTO: Voranc Vogel


 

Preberite še:

Komentarji: