Snovalec socialnih skulptur
Igor Andjelić o Ljubljɐni, duši prostora, zbirališču energij, ljudi, življenj in zgodb, ki jih je pomagal kreirati trideset let.
Odpri galerijo
Igor Andjelić: »V lokalih, kjer se gnetejo turisti, je krasna priložnost za promoviranje naše kulture. Ne razumem, zakaj tega ne počne nihče več?« FOTO: Voranc Vogel
Igor Andjelić je s svojim delovanjem kot fotograf, grafični oblikovalec, event manager, estet, tavžentkunstler pomembno vsebinsko zaznamoval Ljubljano oziroma »mentalno arhitekturo sodobnega meščana«, kot je zapisal Jurij Hudolin v spremni besedi k razstavi Ljubljɐna, ki je še ta teden na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma. V črno-beli seriji fotografij, posnetih s telefonom, je Andjelić ujel estetsko izčiščeno podobo mesta – njegove arhitekture in ljudi.
Ljubljana je moj rojstni kraj. Opazoval sem jo od šestdesetih let dalje, kako se razvija, raste, in ji pri tem tudi sam poskušal pomagati. Potoval sem po svetu, spremljal trende in prinesel domov, kar se mi je zdelo, da v določenem trenutku potrebujemo. Začelo se je s Škucem, leta 1990, ko sem imel tam razstavo in pomislil, kako razširiti ponudbo prizorišča. Takrat ni bilo veliko lokalov, morda Platana, Šumi, Roža, kjer so se zbirali intelektualci, zdravniki, umetniki … A stalnega zbirališča, ki bi bil po možnosti napolnjen s kulturno vsebino, ni bilo. Škuc je postal prostor, kjer so se vsi ti posebni ljudje in karakterji sestajali in se družili. Rad si zamišljam, da je šlo za neke vrste socialno skulpturo.
Ko se je zgodba s Škucem končala, sem se prijavil na razpis za najem lokala na Prešernovem trgu. Oddal sem pravo študijo in v njej poudaril, kako pomemben prostor v mestu je to, najbrž najpomembnejši trg v državi, skozi katerega lahko Ljubljana kaže novo evropsko sliko. V tistem času so kavarne, kot so bile Evropa, Petriček, izginjale, zato sem želel na tem mestu vzpostaviti kavarno s kulturnim programom od glasbe do literature, za odrasle in otroke. Takrat so se zbali, da bom v center pripeljal metelkovce. In točno to sem tudi storil. Povezal sem različne kulture, alternativno in mainstreamovsko, domačo umetniško ponudbo izvzel z margine in jo predstavil čim širšemu krogu ljudi. Na Pločniku si videl znane obraze in metelkovce. Danes česa takega v lokalih ne vidiš več.
Vedno smo lovili zeitgeist. Po vzoru iz tujine sem najprej uvedel dve plesišči, disko je bil odprt 20 ur na dan, zaprli smo samo toliko, da je čistilka lahko pospravila. V program sem se vmešal samo toliko, da se je vzpostavil redni scenosled, tehno ob petkih, roza nedelje. Na manjšem odru so bili čez dan štirje računalniki za brezplačno uporabo, to je bil prvi cyber cafe v mestu.
Po osamosvojitvi je nastopilo novo obdobje. Še vedno so bile težave, ampak je bilo čutiti nov zagon. Danes je vsega preveč, meščani so iz centra pregnani. Ko se sprehodiš po nabrežjih, ne poznaš nikogar več. Nemec sedi z Nemcem in Anglež z Angležem. To ni izkušnja mesta, kot si jo zamišljam. Ko potujem, si želim tja, kjer so domačini, ne tja, kjer so turisti. Nočem se počutiti kot v rezervatu.
Že kot otrok sem užival, ko sem z očetom hodil na sprehode po mestu in kdaj spil sok v Šumiju ali Penu. V družbi starejših sem se veliko naučil. Ker je tudi tenis bolje igrati z nekom boljšim, če se hočeš česa naučiti. Delal sem kot fotograf in tudi na ta način spoznal veliko ljudi, ko sem začel delati v gostinstvu, se je vse to povezalo. Recept je v tem, da združiš gostinsko ponudbo s kulturo in s krogom ljudi, ki ga poznaš. Moje delo je bilo, da naredim drugačen prostor, ga oživim, obogatim, mu dam dušo in vanj povabim čim širši krog ljudi.
Po Škucu, Pločniku in K4 sem naredil nekaj za svojo dušo in si privoščil nekoliko več drznosti. Za grafično podobo sem nato prejel več nagrad. Lokal sem zasnoval po načelu manj je več. Čeprav imam danes še raje maksimo manj je dovolj. Zame je v prostoru vedno najbolj pomemben človek. Ljudje s svojo prezenco napolnijo prostor. Tako sem ga očistil reklam, steklenic se ni videlo, stoli in mize so bili nizki, da ko je v prostor stopila lepa gospa, si lahko užival ob pogledu nanjo, ne pa na kupe steklenic pred njo.
Hočete reči, da imam moč združevanja? Kaj pa vem. Rad se družim, zelo socialen človek sem. Uživam v mestu, v prostoru, med ljudmi. Rad konzumiram vse to. Imaš dušo in jo daš v prostor, četudi ni tvoj. Danes se mi dogaja, da nekam zahajam in postopoma mi tja sledijo moji prijatelji in znanci, tako se spet ustvarjajo novi prostori.
Kakšna je vaša ljubezenska zgodba z mestom – Ljubljɐno?
Ljubljana je moj rojstni kraj. Opazoval sem jo od šestdesetih let dalje, kako se razvija, raste, in ji pri tem tudi sam poskušal pomagati. Potoval sem po svetu, spremljal trende in prinesel domov, kar se mi je zdelo, da v določenem trenutku potrebujemo. Začelo se je s Škucem, leta 1990, ko sem imel tam razstavo in pomislil, kako razširiti ponudbo prizorišča. Takrat ni bilo veliko lokalov, morda Platana, Šumi, Roža, kjer so se zbirali intelektualci, zdravniki, umetniki … A stalnega zbirališča, ki bi bil po možnosti napolnjen s kulturno vsebino, ni bilo. Škuc je postal prostor, kjer so se vsi ti posebni ljudje in karakterji sestajali in se družili. Rad si zamišljam, da je šlo za neke vrste socialno skulpturo.
Z osmišljanjem scene ste nadaljevali v centru in konec devetdesetih legendarni Konjski rep preobrazili v nič manj legendarno kavarno Pločnik.
Ko se je zgodba s Škucem končala, sem se prijavil na razpis za najem lokala na Prešernovem trgu. Oddal sem pravo študijo in v njej poudaril, kako pomemben prostor v mestu je to, najbrž najpomembnejši trg v državi, skozi katerega lahko Ljubljana kaže novo evropsko sliko. V tistem času so kavarne, kot so bile Evropa, Petriček, izginjale, zato sem želel na tem mestu vzpostaviti kavarno s kulturnim programom od glasbe do literature, za odrasle in otroke. Takrat so se zbali, da bom v center pripeljal metelkovce. In točno to sem tudi storil. Povezal sem različne kulture, alternativno in mainstreamovsko, domačo umetniško ponudbo izvzel z margine in jo predstavil čim širšemu krogu ljudi. Na Pločniku si videl znane obraze in metelkovce. Danes česa takega v lokalih ne vidiš več.
Fotograf Igor Andjelić: »To je klasična, reporterska fotografija. Kljub temu da sem uporabljal telefon, sem se poskušal približati analogni fotografiji, pri tem pa se po navdihu Roberta Cape nisem oziral na samo resolucijo, zrnatost in zabrisanost s
K4 ste vodili verjetno v njegovi najslavnejši dekadi …
Vedno smo lovili zeitgeist. Po vzoru iz tujine sem najprej uvedel dve plesišči, disko je bil odprt 20 ur na dan, zaprli smo samo toliko, da je čistilka lahko pospravila. V program sem se vmešal samo toliko, da se je vzpostavil redni scenosled, tehno ob petkih, roza nedelje. Na manjšem odru so bili čez dan štirje računalniki za brezplačno uporabo, to je bil prvi cyber cafe v mestu.
Je duša lokala odvisna od družbene klime, v kateri se oblikuje?
Po osamosvojitvi je nastopilo novo obdobje. Še vedno so bile težave, ampak je bilo čutiti nov zagon. Danes je vsega preveč, meščani so iz centra pregnani. Ko se sprehodiš po nabrežjih, ne poznaš nikogar več. Nemec sedi z Nemcem in Anglež z Angležem. To ni izkušnja mesta, kot si jo zamišljam. Ko potujem, si želim tja, kjer so domačini, ne tja, kjer so turisti. Nočem se počutiti kot v rezervatu.
Kako pomemben je v tej enačbi socialni kapital, ki ste si ga dolga leta nabirali?
Že kot otrok sem užival, ko sem z očetom hodil na sprehode po mestu in kdaj spil sok v Šumiju ali Penu. V družbi starejših sem se veliko naučil. Ker je tudi tenis bolje igrati z nekom boljšim, če se hočeš česa naučiti. Delal sem kot fotograf in tudi na ta način spoznal veliko ljudi, ko sem začel delati v gostinstvu, se je vse to povezalo. Recept je v tem, da združiš gostinsko ponudbo s kulturo in s krogom ljudi, ki ga poznaš. Moje delo je bilo, da naredim drugačen prostor, ga oživim, obogatim, mu dam dušo in vanj povabim čim širši krog ljudi.
Tudi lokal Minimal je bil nekaj posebnega, čeprav je bila Ljubljana ob prehodu v nov milenij gostinsko že pestrejša.
Po Škucu, Pločniku in K4 sem naredil nekaj za svojo dušo in si privoščil nekoliko več drznosti. Za grafično podobo sem nato prejel več nagrad. Lokal sem zasnoval po načelu manj je več. Čeprav imam danes še raje maksimo manj je dovolj. Zame je v prostoru vedno najbolj pomemben človek. Ljudje s svojo prezenco napolnijo prostor. Tako sem ga očistil reklam, steklenic se ni videlo, stoli in mize so bili nizki, da ko je v prostor stopila lepa gospa, si lahko užival ob pogledu nanjo, ne pa na kupe steklenic pred njo.
Zdi se, da vam je v vsakem obdobju, sistemu in menjavi generacij uspelo povezati prave ljudi na pravem mestu ob pravem času ...
Hočete reči, da imam moč združevanja? Kaj pa vem. Rad se družim, zelo socialen človek sem. Uživam v mestu, v prostoru, med ljudmi. Rad konzumiram vse to. Imaš dušo in jo daš v prostor, četudi ni tvoj. Danes se mi dogaja, da nekam zahajam in postopoma mi tja sledijo moji prijatelji in znanci, tako se spet ustvarjajo novi prostori.
