V stiski po šolske potrebščine k humanitarcem
V humanitarnih organizacijah opozarjajo, da si nekatere družine težko privoščijo nakup potrebščin za šolo.
Odpri galerijo
»Prav bi bilo, da bi šole razbremenile starše velikih stroškov,« pravijo pri moščanski zvezi prijateljev. FOTO: Matej Družnik
Medtem ko se šolske počitnice bližajo h koncu, pa se za mnoge starše začenjajo s tem povezane finančne skrbi. Delovni zvezki se pogosto menjajo, nekaj skrbi glede knjig prihranijo učbeniški skladi, toda torba, copati, zvezki in ostale potrebščine »na koncu niso majhen zalogaj«, opozarjajo organizatorji prostovoljnih akcij zbiranja šolskih potrebščin.
Nevladne organizacije in društva tudi letos na prostovoljnih akcijah zbirajo šolske potrebščine. Trenutno je v teku akcija Šola za vse, ki jo letos šesto leto zapovrstjo organizirajo v društvu Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Z akcijo, ki bo potekala do konca meseca, želijo, kot pravijo, pomagati »vsaj delu socialno ogroženih družin, da bi njihovi otroci novo šolsko leto začeli brez skrbi«. Opozarjajo, da se samo cene delovnih zvezkov za osnovno šolo gibljejo od 50 do 150 evrov, skupaj z ostalimi pripomočki pa je lahko končni znesek tudi blizu dvesto evrov, hkrati je v družini lahko tudi več šoloobveznih otrok. »Naše društvo se predvsem ukvarja z bojem proti prekarizaciji dela in življenja, toda kot borci za dostojno delo si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da si mnoge družine ne morejo privoščiti šolanja svojih otrok,« pravijo v gibanju.
Tudi v Slovenski karitas so letos deseto leto zapored organizirali podobno akcijo zbiranja šolskih potrebščin in jo poimenovali Pokloni zvezek. Tako so zbrali nekaj več kot 29.000 novih črtanih zvezkov. »K nam se po pomoč predvsem obračajo družine, kjer so starši brezposelni ali imajo nizko plačo, zadolžene družine, družine z enim staršem in družine z več osnovnošolci,« opozarja Cveto Uršič, tamkajšnji generalni tajnik in ugotavlja, da je samo za najnujnejše in obvezne šolske potrebščine za enega otroka treba odšteti tudi po dvesto evrov. »Velikokrat pomoč potrebujejo tudi družine, ki za silo shajajo skozi leto in drugače ne prejemajo pomoči, nakup šolskih potrebščin pa presega njihove zmožnosti.«
Čeprav podatki, ki jih zbirajo pri Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, kažejo, da se cene delovnih zvezkov in drugega gradiva zadnja leta znižujejo, pri Slovenki karitas pravijo, da so pomoč v šolskih potrebščinah lani razdelili skoraj trinajst tisoč otrokom, še nekaj več kot tisoč otrok je prejelo denarno pomoč pri plačilu prehrane in obšolskih dejavnosti. Da je nakup potrebščin za šolo predvsem za družine, ki so na robu preživetja, zares veliko breme, opozarjajo tudi pri Zvezi prijateljev mladine Moste -Polje, ki ima sedež nasproti moščanske ljudske kuhinje. Zato tudi tam organizirajo zbiralne akcije, trenutno po besedah Anite Ogulin »lajšajo nakupe dragih delovnih zvezkov in učbenikov« za srednješolce. Ogulinova pravi, da sicer pri zvezi podpirajo gesto pristojnega ministrstva za izobraževanje, s katero so prvošolcem omogočili brezplačna učna gradiva ob vstopu v šolo, toda to ne rešuje vseh težav. »Starši, ki prihajajo po pomoč, pravijo, da je veliko obvezne in plačljive literature ter drugih pripomočkov, ki jih preprosto ne zmorejo nabaviti,« poudarja humanitarna delavka.
»Zato prosijo za pomoč humanitarne organizacije in če ne gre drugače, se zadolžijo, in to samo zato, da bi prikrili neenakost pred šolo, sosesko in vrstniki svojih otrok. Nekateri svojo stisko tako zelo skrivajo, da družino privedejo skoraj do dna,« opiše razmere na terenu. »Socialno izključevanje ne zgolj staršev, tudi otrok je obsežno in postaja nevarno.«
Da je prvi cilj osnovnošolskega izobraževanja zagotavljanje kakovostne splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu, je sicer zapisano v pristojnem zakonu. Toda v Gibanju za dostojno delo poudarjajo, da se neenakost v zadnjem času močno poglablja. »Država je družine pustila na cedilu. Dopustila je, da se neenakost povečuje in se ni lotila strukturnih problemov, ki povzročajo revščino. Prekarizacija dela in življenja je samo eden izmed njih,« pojasnjujejo v društvu.
»Humanitarne akcije ne bi bile potrebne, če bi bilo na voljo dovolj dostojnih delovnih mest, tako pa imamo opravka z razmerami, ko imamo dobro izobraženo populacijo, na voljo pa so v glavnem nizkokvalificirana dela, prav tako imamo opravka s strukturno brezposelnostjo.«
Da bi bilo »prav, da bi šole razbremenile starše velikih stroškov in olajšale nakupe šolskih potrebščin tako, da bi jih sami kupili toliko, kot jih otroci zares potrebujejo,« razmišlja Anita Ogulin. »Pri tem ni odveč izpostaviti mnenja osnovnošolcev, ko so na otroškem parlamentu prav letos med drugim opozorili, da preprosto ne znajo biti več solidarni,« nadaljuje predsednica moščanske zveze prijateljev. Po njenem bi bilo prav zato dobro razmišljati o razrednih šolskih potrebščinah. »Zakaj bi moral imeti vsak otrok nujno svoje barvice in peresnico? Vse to bi bilo lahko v lasti oddelka in tako bi se otroci naučili deliti, sodelovati in skrbeti za skupno dobro, starši pa bi za takšne dobrine lažje in z veseljem prispevali.«
Nevladne organizacije in društva tudi letos na prostovoljnih akcijah zbirajo šolske potrebščine. Trenutno je v teku akcija Šola za vse, ki jo letos šesto leto zapovrstjo organizirajo v društvu Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Z akcijo, ki bo potekala do konca meseca, želijo, kot pravijo, pomagati »vsaj delu socialno ogroženih družin, da bi njihovi otroci novo šolsko leto začeli brez skrbi«. Opozarjajo, da se samo cene delovnih zvezkov za osnovno šolo gibljejo od 50 do 150 evrov, skupaj z ostalimi pripomočki pa je lahko končni znesek tudi blizu dvesto evrov, hkrati je v družini lahko tudi več šoloobveznih otrok. »Naše društvo se predvsem ukvarja z bojem proti prekarizaciji dela in življenja, toda kot borci za dostojno delo si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da si mnoge družine ne morejo privoščiti šolanja svojih otrok,« pravijo v gibanju.
Tudi v Slovenski karitas so letos deseto leto zapored organizirali podobno akcijo zbiranja šolskih potrebščin in jo poimenovali Pokloni zvezek. Tako so zbrali nekaj več kot 29.000 novih črtanih zvezkov. »K nam se po pomoč predvsem obračajo družine, kjer so starši brezposelni ali imajo nizko plačo, zadolžene družine, družine z enim staršem in družine z več osnovnošolci,« opozarja Cveto Uršič, tamkajšnji generalni tajnik in ugotavlja, da je samo za najnujnejše in obvezne šolske potrebščine za enega otroka treba odšteti tudi po dvesto evrov. »Velikokrat pomoč potrebujejo tudi družine, ki za silo shajajo skozi leto in drugače ne prejemajo pomoči, nakup šolskih potrebščin pa presega njihove zmožnosti.«
Ministrstvo: Cene oblikuje tržni sistemNa ministrstvu za izobraževanje poudarjajo, da so pred časom postopno obnovili učbeniške sklade v osnovnih šolah, in navajajo, da so za to namenili enajst milijonov evrov. Šole so tako, kot pravijo, lahko obnovile učbeniške sklade, stabilno financiranje obljubljajo tudi v prihodnje. »Cene učbenikov in drugih učnih gradiv v Sloveniji oblikuje tržni sistem,« še dodajajo na pristojnem ministrstvu, »tak pristop« pa da imajo tudi druge države v Evropski uniji. Tako se po njihovem »ohranja možnost velikega izbora različnih učnih gradiv, ki je nujen pri uresničevanju načel in ciljev vzgoje in izobraževanja«. Toda kdo si ta »izbor« lahko privošči, na pristojnem ministrstvu ne pojasnjujejo in tako zanemarjajo stiske družin, na katere opozarjajo humanitarni delavci. »Glede izbire šolskih pripomočkov se starši odločajo samostojno, šole pa lahko predlagajo staršem nabavo ustreznih učnih pripomočkov, ki se jim zdijo najbolj ustrezni za izvajanje izobraževalnega procesa,« so še zapisali pri ministrstvu. »Šole lahko pri tem staršem pomagajo z navajanjem primerljivih artiklov, odločitev pa je na koncu na strani staršev.«
Skrivanje in nevarnosti
Čeprav podatki, ki jih zbirajo pri Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, kažejo, da se cene delovnih zvezkov in drugega gradiva zadnja leta znižujejo, pri Slovenki karitas pravijo, da so pomoč v šolskih potrebščinah lani razdelili skoraj trinajst tisoč otrokom, še nekaj več kot tisoč otrok je prejelo denarno pomoč pri plačilu prehrane in obšolskih dejavnosti. Da je nakup potrebščin za šolo predvsem za družine, ki so na robu preživetja, zares veliko breme, opozarjajo tudi pri Zvezi prijateljev mladine Moste -Polje, ki ima sedež nasproti moščanske ljudske kuhinje. Zato tudi tam organizirajo zbiralne akcije, trenutno po besedah Anite Ogulin »lajšajo nakupe dragih delovnih zvezkov in učbenikov« za srednješolce. Ogulinova pravi, da sicer pri zvezi podpirajo gesto pristojnega ministrstva za izobraževanje, s katero so prvošolcem omogočili brezplačna učna gradiva ob vstopu v šolo, toda to ne rešuje vseh težav. »Starši, ki prihajajo po pomoč, pravijo, da je veliko obvezne in plačljive literature ter drugih pripomočkov, ki jih preprosto ne zmorejo nabaviti,« poudarja humanitarna delavka.
»Zato prosijo za pomoč humanitarne organizacije in če ne gre drugače, se zadolžijo, in to samo zato, da bi prikrili neenakost pred šolo, sosesko in vrstniki svojih otrok. Nekateri svojo stisko tako zelo skrivajo, da družino privedejo skoraj do dna,« opiše razmere na terenu. »Socialno izključevanje ne zgolj staršev, tudi otrok je obsežno in postaja nevarno.«
Skupne potrebščine
Da je prvi cilj osnovnošolskega izobraževanja zagotavljanje kakovostne splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu, je sicer zapisano v pristojnem zakonu. Toda v Gibanju za dostojno delo poudarjajo, da se neenakost v zadnjem času močno poglablja. »Država je družine pustila na cedilu. Dopustila je, da se neenakost povečuje in se ni lotila strukturnih problemov, ki povzročajo revščino. Prekarizacija dela in življenja je samo eden izmed njih,« pojasnjujejo v društvu.
»Humanitarne akcije ne bi bile potrebne, če bi bilo na voljo dovolj dostojnih delovnih mest, tako pa imamo opravka z razmerami, ko imamo dobro izobraženo populacijo, na voljo pa so v glavnem nizkokvalificirana dela, prav tako imamo opravka s strukturno brezposelnostjo.«
Da bi bilo »prav, da bi šole razbremenile starše velikih stroškov in olajšale nakupe šolskih potrebščin tako, da bi jih sami kupili toliko, kot jih otroci zares potrebujejo,« razmišlja Anita Ogulin. »Pri tem ni odveč izpostaviti mnenja osnovnošolcev, ko so na otroškem parlamentu prav letos med drugim opozorili, da preprosto ne znajo biti več solidarni,« nadaljuje predsednica moščanske zveze prijateljev. Po njenem bi bilo prav zato dobro razmišljati o razrednih šolskih potrebščinah. »Zakaj bi moral imeti vsak otrok nujno svoje barvice in peresnico? Vse to bi bilo lahko v lasti oddelka in tako bi se otroci naučili deliti, sodelovati in skrbeti za skupno dobro, starši pa bi za takšne dobrine lažje in z veseljem prispevali.«
