Kako se po »vaše« reče dimniku

Vseeno je, ali gučite prleško, zavijate po cerkljansko, se prepirate v mirenski oziroma sanjate v briški govorici. Le ponosno obdržite svoje narečje.
Fotografija: Bodimo ponosni na svoje narečje. FOTO: Matej Družnik/Delo
Odpri galerijo
Bodimo ponosni na svoje narečje. FOTO: Matej Družnik/Delo

»Aha, vi ste pa iz Koroške?« Vprašanje, ki mi ga sogovorniki velikokrat postavijo, ko po službeni dolžnosti klepetamo po telefonu. Gospod ni bil ne prvi ne zadnji, ki me je zmotno umestil več kot 150 kilometrov stran od kraja, v katerem bivam. Moje (ne)zgrešljivo narečje me zvesto spremlja, nikoli se ga nisem pretirano trudila skrivati. Omilim ga ravno toliko, da se do mene ne obnašajo kot do nekoga, ki je priletel z Marsa in govori čudno spakedranščino.

V vseh »ljubljanskih« službah se mi je sicer dogajalo, da me v naglem govorjenju niso razumeli, prav tako sem še danes priča neposrečenemu oponašanju »našega« mehkega g in šal o mortadeli z rižem. Vse jemljem v zakup, ponosna na svoje narečje.

Kakšna pisana pogovorna sestavljanka je to, ko se na družinskem srečanju zberejo nono z Vrha pri Sveti Trojici in nona z Rovt, ki se še po šestdesetih letih nista iztrgala iz svojih narečnih posebnosti, sestra, ki je posvojila goriški naglas, in nečak, ki se mu je zdela pri štirih letih strašno zabavna igra »Kako se po idrijsko reče … dimniku«. Slovenščina je med slovanskimi jeziki narečno najbolj razčlenjena, pozna skoraj 50 narečij, ki jih razdelimo v sedem narečnih skupin.

Slovenski jezikoslovec Franc Marušič - Lanko je pred nekaj leti dejal, da ni smiselno pretirano poveličevanje slovenščine, je pa žalostno, da se izgubljajo narečja. Kot majhni jeziki so in velika škoda je, da izumirajo. Zato je pravzaprav vseeno, ali gučite prleško, zavijate po cerkljansko, se prepirate v mirenski oziroma sanjate v briški govorici. Le ponosno obdržite svoje narečje.

Preberite še:

Komentarji: