Prijetno uporabna glasba

To je avtomobil, ki zariše nasmeh na obraz. Okreten, a prostoren in bivalen. Honda jazz je nekako skriti adut, ki ga do večje množičnosti loči predvsem cena. Nova generacija je na voljo tudi s hibridnim pogonom, s katerim smo bili zelo zadovoljni v mestu, malo manj pa na dolgi relacijski vožnji.

Ko smo vozili prvo generacijo jazza, smo ga odpeljali do prodajalne glasbenih inštrumentov in ga ozaljšali s tistim, kar si pod jazzom pač predstavljamo: s kitaro, saksofonom, klarinetom in trobento, bobni so ostali v trgovini. Honda s tem jazzom, malim enoprostorcem, o katerem mislimo, da je zdaj ostal edini na trgu (!), ne želi improvizirati, prej kot kakšen smooth jazz igra nežne melodije za dušo. Hibridni pogon je tu kot nalašč, še zlasti med premikanjem v počasnih kolonah ali jutranji vožnji do službenega parkirišča.



Poraba je občasno osupljivo majhna, celo pod 3,5 litra na 100 kilometrov, v nasprotju z nekaterimi drugimi (samopolnilnimi) hibridi se pri jazzu nismo nikoli spraševali, zakaj je izbral določen pogon. Ob nežnem speljevanju, vožnji v koloni, seveda tudi med stanjem pred semaforjem ne boste zaslišali bencinskega motorja. Ta se oglasi šele ob grobem pritisku na plin oziroma ko zmanjka energije v bateriji. V tem primeru lahko deluje tudi samo kot generator s stalnimi vrtljaji, vozite se še naprej na elektriko.



Na avtocesti je tega uglajenega delovanja hitro konec. Brezstopenjski menjalnik poskrbi za včasih zoprno glasnost, med vožnjo v hrib se smooth jazz spremeni v acid ali celo trash jazz. Kmalu je jasno, kam tale avtomobil(ček) sodi, a ko nam bodo razmere to znova dopuščale, boste tistih nekaj poti na leto tudi drugačno muziko brez težav zdržali. Poraba goriva se med hitrejšimi daljšimi potmi seveda poveča, vendar hibridni jazz niti takrat ne porabi dosti nad 5,5 l/100 km.



Za volanom najprej zbodeta v oči dva zanimivo oblikovana zaslona, predvsem tisti, ki nadomešča klasične merilnike, je nekakšna ikona tega avtomobila. Ljubitelji klasike boste zadovoljni, ker je (vsaj) klimatsko napravo mogoče nastaviti s tipkami, a vseeno se ne zmrdujte nad digitalnim upravljanjem, saj v jazzu deluje intuitivno, hitro, izbirniki so prevedeni v slovenščino.



Jazzu že tu ne manjka domiselnih odlagalnih površin, a pravi biser se skriva zadaj. Sedeži v drugi vrsti so vzdolžno pomični, predvsem pa jih je mogoče podreti ne samo v popolnoma ravno dno, temveč tudi tako, da dvignemo sedalo. S tem pridobimo velik in visok prostor, primeren za prevoz ne le višjih lončnic, ampak kakšnega kosa pohištva.

Prtljažni prostor osupne z višino in preprostim dostopom. Tako nizkega nakladalnega roba in za njim ravnega dna že dolgo nismo videli v nobenem drugem avtomobilu. Številka tu ne pove prav veliko o uporabnosti, toda 304 litri so že sami po sebi veliko za 404 centimetrov dolg avtomobil. Jazz je s to dolžino v mestu prijazno okreten, tudi med dinamično vožnjo deluje suvereno, a ne športno.

Pod črto je honda jazz eden najbolj uporabnih majhnih avtomobilov, zamerimo mu lahko le kakšen bolj cenen kos plastike. Pripomba je umestna tudi zato, ker tega pač ne pričakujete v 26 tisočakov vrednem avtomobilu –  z najbogatejšim paketom opreme, v kateri ne manjka varnostnih in udobnostnih podrobnosti. Je pa res, da je marsikatera na voljo že v osnovni opremi za 22.000 evrov.