Zgodovina kot vir moči celotne tovarne
V 70. in 80. letih so bile dirke športnih in potovalnih avtomobilov, ki so potekale pod okriljem Fise, mednarodne zveze za športne avtomobile, priljubljene po vsem svetu, včasih skoraj bolj kot dirke formule ena.
Pri Porscheju so postavili na ogled legendarne dirkalnike, povsem od blizu smo si jih pogledali tudi mi. In imeli smo kaj videti. Vse se je sicer začelo leta 1982, ko je Fisa za tisto sezono bistveno spremenila predpise za športne in potovalne avtomobile. Prejšnjih šest skupin je skrčila na tri, A, B in C. V prvi so bili serijsko izdelani potovalni avtomobili, v drugi maloserijska vozila GT, v skupini C pa prototipi športnih avtomobilov, ta je bila opredeljena kot čisti prototipni razred. Homologacijske zahteve niso določale ne minimalnega števila izdelanih vozil ne predpisov za uporabo serijskih komponent.
Prototipi, izdelani v skladu s predpisi skupine C, so tekmovali med letoma 1982 in 1992, pa tudi v nemškem dirkalnem prvenstvu (DRM) med letoma 1982 in 1985 ter prav tako v superpokalu od leta 1986 do 1989. Kariera avtomobilov skupine C je trajala še v severnoameriški seriji IMSA GTP, pri čemer so vozila v tem razredu nastopala najdlje, od leta 1981 do 1993. Severnoameriška serija IMSA GTP je sicer vključevala tudi vzdržljivostne dirke, kot je 24 ur Daytone.
Z vidika trženja so proizvajalci vozil skupino C videli kot zelo privlačno ponudbo, glede na to, da so imeli pokrite najpomembnejše prodajne trge: Evropa in Azija sta imeli svetovno prvenstvo v športnih avtomobilih, Severna Amerika serijo IMSA GTP, dirka 24 ur Le Mansa pa je bila tako ali tako dirka svetovnega slovesa.
60 litrov na 100 kilometrov
Medtem ko so bili prejšnji razredi organizirani glede na prostornino motorja, je skupina C ubrala novo smer s formulo porabe goriva, ki jo narekuje razred. Fisa je določila najmanjšo maso vozila 800 kilogramov (850 kg od leta 1984) in največjo prostornino rezervoarja 100 litrov. Prostornina je bila izvzeta, prav tako uporaba prisilne indukcije, na primer turbopolnilnik ali kompresor. Pet postankov za dolivanje goriva je bilo dovoljenih med dirko na tisoč kilometrov, kar je bila takrat najmanjša razdalja v svetovnem prvenstvu pri športnih avtomobilih; to pomeni omejitev porabe goriva na 60 litrov na 100 kilometrov. Ta omejitev ni veljala za serijo IMSA GTP, saj te dirke niso bile v pristojnosti Fise. Za serijo IMSA ni bilo nobenih omejitev glede porabe goriva, prostornina rezervoarja za gorivo je bila 120 litrov, največja prostornina motorja pa 2,8 litra. Do leta 1989 so morala vozila poganjati tudi serijsko izdelani motorji; to je pomenilo, da se je moral Porsche za serijo IMSA GTP odločiti za popolnoma zračno hlajen motor, ki temelji na 911 (930) turbo.
Fisa je za sezono 1985 zmanjšala dovoljeno količino goriva za 15 odstotkov. To je pomenilo zmanjšanje na samo 510 litrov na tisoč kilometrov dolgi dirki, v primerjavi s prejšnjimi 600 litri. Sprejela je tudi nekatere predpise, ki se uporabljajo v ameriškem IMSA GTP, kot so lok za prevračanje, izdelan iz jekla, ter stopalke za plin, zavoro in sklopko za sprednjo osjo.
Rekord pri povprečni hitrosti 233,8 km/h
Voznik tovarne Porsche Stefan Bellof je 28. maja 1983 med treningom prevozil dirkališče Nürburgring v času 6 minut, 11 sekund in 13 stotink s povprečno hitrostjo 202,05 km/h. Ta rekord je ostal nepresežen 35 let in 31 dni, do 29. junija 2018. Tisto petkovo jutro je delovni voznik Porscheja Timo Bernhard prevozil 20,83 kilometra dolgo stezo Nordschleife s porschejem 919 hybrid evo v času 5 minut, 19 sekund in 55 stotink. Prejšnji rekord proge je torej izboljšal za 51,58 sekunde. Njegova povprečna hitrost na najtežjem dirkališču na svetu je bila 233,8 km/h.
Premalo prijav zaradi novih pravil
Skupina C je imela močno in raznoliko udeležbo proizvajalcev, javnost pa je uživala v gledanju razburljivih dirk. Kljub vedno večji priljubljenosti skupine C v medijih in javnosti je Fisa spremenila pravila za sezono 1989. Sveženj sprememb je prinesel žalosten preobrat, saj je prej uspešna skupina C obveljala za vse bolj neprivlačno, posledica pa je bila, da je Fisa odpovedala sezono 1993 v svetovnem prvenstvu za športne avtomobile zaradi premalo prijav.
Zadnje zatočišče skupine C je bila dirka 24 ur Le Mansa leta 1993. Porsche je sicer zmagal v Le Mansu že v letih 1984 in 1985 z modelom 956, od svojega debija do leta 1984 pa je prevladoval še v svetovnem prvenstvu za športne avtomobile. Nato so posebej za Le Mans in za tekmovanje v svetovnem prvenstvu športnih avtomobilov izdelali še 962 C. Opremljen je bil z vodno hlajenim trilitrskim biturbo motorjem s štirimi ventili na valj z močjo 515 kW (700 KM).
956 je bil tako nepremagljiv v Le Mansu od leta 1982 do 1985, ta uspeh pa je brezhibno nadaljeval njegov naslednik, 962 C. Skupno je Porsche z modeloma 956 in 962 C med letoma 1982 in 1986 osvojil pet naslovov v dirkaškem prvenstvu in tri v svetovnem prvenstvu v vzdržljivostni vožnji.
Vodstvo tovarne je zapovedalo, da mora biti na vsaki dirki vsaj ena minimalna sprememba ali inovacija kjerkoli na vozilu.
Neuspeh, ki postane uspeh
Poleg zmag in naslovov ob koncu leta je bil v tistem času poudarek na tehničnih inovacijah. Leta 1986 je Porsche začel testirati revolucionarni menjalnik z dvojno sklopko (PDK) v modelu 962 C. PDK je omogočal zelo hitro in gladko menjavanje prestav pri polnem plinu skoraj brez prekinitve dovajanja moči motorja – in je zdaj na voljo v več Porschejevih serijskih modelih.
Še eno zanimivost smo izvedeli od upokojenih dirkačev in vodstva tekmovalnega oddelka tovarne. Vodilni v tovarni so zapovedali, da mora biti na vsaki dirki vsaj ena minimalna sprememba ali inovacija kjerkoli na vozilu. Iz tega so se rojevale velike zgodbe in inovacije ter tudi kak neuspeh, ki je kasneje postal uspeh. Kot so rekli, ta filozofija še zdaj poganja njihov razvoj.
