V prispevku preberite:
Dacia je ena najuspešnejših evropskih znamk, njihovi avtomobili z dobro vrednostjo za plačani denar, posebej sandero in duster, so pri kupcih vse bolj priljubljeni. Zdaj je znamka na trg uvedla prvega električnega predstavnika – dacio spring, a je občutek, da so šli s strategijo nizkocenovnosti tokrat malce predaleč. Kar nekaj stvari mi je pri električni dacii všeč, toda precej je tistih, ki mi sploh niso.
Dacia spring kot mala kombilimuzina je poživitev v vse večji množici mestnih »terencev«, za katere proizvajalci že težko najdejo dovolj domišljije, kako bi jih reklamirali. Avtomobil deluje prikupno, z ravno pravšnjo količino barvitih plastičnih dodatkov, pa z majhnimi, 14-palčnimi kolesi, ki so vsaj zame dokaz, da za atraktivnost niso potrebne velike mere. Podobi dobro denejo tudi strešni nosilci, a so žal zgolj oblikovni element, niso namenjeni prevažanju tovora. Spring je bil te dni na cesti res kot zgodnja pomlad, po mestu so se za njim ozirali mladi in stari. No, če bi se kdo opogumil in pogledal v notranjost, bi verjetno navdušenje vsaj nekoliko splahnelo. Morda ne toliko zaradi zelo preprostih, klasično zasnovanih merilnikov ter sredinskega večfunkcijskega zaslona iz Renaultovega skladišča nekdanjih modelov, ki v bistvu svojo nalogo opravljajo solidno. Bolj moteče je sedenje, za volanom smo tudi povprečno rasli posajeni nekako nerodno, nastavljanja višine ni, sedež je brez konkretnega stranskega oprijema.
