Čas je za praznike
»Praznik je trenutek resnice,« pravi Andrej, najmodrejši in najbolj elokventen izmed mojih prijateljev. Decembrski dela prosti dnevi so klic k pripravi potic, druženjem, praznovanjem, obiskovanjem, plesanjem, prepevanjem, obdarovanjem ... Za (pre)mnoge pa je to čas razmisleka. In streznitve. Deziluzije, če hočete. O tem, kam pravzaprav spadamo, za koga obstajamo tudi zunaj nepoglobljenega ritma – mimobežnega – vsakdana, kdo si želi naše družbe, nenazadnje dvojine. Kdo nas ima zares in brezpogojno rad. Ker prazniki so navsezadnje obhajanje radosti. Pomenijo sanjava stanja in velika pričakovanja. Nas popeljejo v domišljijski svet.
Eden najpomembnejših pesnikov 20. stoletja Wystan Hugh Auden, ki še zdaleč ni bil romantik, jim je pravil sekundarni svetovi. Menil je, da bi vsak od nas rad živel v obeh svetovih, primarnem, ki ga čutimo s čuti, in sekundarnem, ki ga gradimo v sanjah, dnevnih sanjah. Na svoji ustvarjalni poti je obravnaval bistvena vprašanja svojega časa. Tako je raziskoval vlogo ideologije, zlasti v obdobju recesije in druge svetovne vojne, naravo ljubezni in intimnih razmerij ter težave pri duhovnem iskanju. Te dni je pri Mladinski knjigi izšla njegova knjiga z resnobnim naslovom Za družbo, v samosti … In z dobro knjigo nikdar pravzaprav nismo sami. Z zgodbami omejimo brezčasje. Tudi v hitečem iztekanju triindvajsetice.
Konec leta obenem kupujemo nove koledarje in delamo inventarje, popise, liste, sezname. Novoletnih želja, zaobljub, ambicij, popravnih izpitov, priseg, če že hočete.
Čas je za praznike. In čas je za suspenz. Ne za tistega, ki bi preprečil introspekcijo, temveč za molk, ki jo bo omogočil. Ustavimo čas. Ugasnimo telefon.
