Dan črnih mačk
Ponekod na zemeljski obli – od ZDA do Indije in naprej – danes slavijo dan črnih mačk. Lani umrli ljubitelj živali iz newyorškega Rockville Centra Wayne Herbert Morris je pred več kot desetletjem 17. avgust posvetil črnim zverinicam, ki so jih skozi zgodovino pogosto zanemarjali. Iz srednjega veka namreč izvira prepričanje, da so podobne hudiču, in tudi Morrisov oče v svojo hišo samo zaradi barve kože ni hotel vzeti mačke pokojne hčere. Na dan črnih mačk se množijo pozivi ljudem, naj posvojijo prav takšno žival. Lastniki prisegajo, da so vsaj tako živahne in zveste kot vse druge, če ne celo bolj.
Če imamo srečo, nas miniaturni leopardi in levi ne glede na barvo izberejo sami. Kdor je doživel dotik napol divje mačke brez pričakovanja hrane, ve, o čem govorim. Nekaj zunajzemeljskega je v prijaznem mijavkanju živali, ki lahko čisto dobro preživi brez nas, a kljub vsemu vztraja z nami. Priškrne nam vrata v živalsko kraljestvo, ki je v dobrem in slabem iskrenejše od našega: zlo so potrebe, ne slabi nameni, dobro je iz srca.
Včasih znamo biti dobri tudi ljudje. Tisti, ki so nedavno rešili šimpanzinjo Vaniljo, si zaslužijo zlato medaljo. Devetindvajsetletna opica s tem imenom je desetletja živela v kletki laboratorija za eksperimentalno medicino primatov Lemsip v newyorškem Tuxedu, zdaj pa živi v floridskem naravnem zatočišču Fort Pierce. Spomladi, ko se je priselila tja, je ves svet prevzel posnetek njenega osuplega prvega pogleda v nebo, zdaj se v zelenju dobro znajde z vrstniki. Poročajo, da v igri včasih celo močnejšim opicam ukrade hrano. Saj ne, da bi morala, kajti pazniki vsak dan pripravijo velike sklede fižola in paprike, njihove najljubše hrane.
Za nas, ljudi, je 17. avgust dan vaniljeve kreme, ki ji lahko sledimo do srednjega veka in antike – z veliko manj predsodkov kot do črnih mačk.
