Čas, denar in nekaj več

V prvem letniku študija je vsak študent pri statistiki dobil drugačno nalogo z nekimi podatki iz vseh slovenskih občin. Kaj smo morali izračunati, se sploh ne spomnim, vem pa, da sva s prijateljico vso noč računali, na koncu je bilo pa tako ali tako vse narobe. Leto kasneje smo pri nekem drugem predmetu te iste podatke dali v program SPSS in tista naloga, ki nama je vzela eno noč, je bila narejena v nekaj sekundah …

Ljudje smo od nekdaj iskali poti, da bi nekaj naredili hitreje. Danes si ne moremo več predstavljati, da bi, denimo, perilo, razen res delikatnega in finega, prali na roke. A pri vsem neverjetnem tehnološkem napredku pozabljamo, da so za to, da so lahko naredili pralni stroj ali pa program SPSS, morali ljudje nekaj znati. Znanja pa pač ne moreš vliti v glavo. Zanj sta nujna delo in čas.

Ko smo pred mesecem dni poslušali o rezultatih mature, so priplavala na novinarske radarje tudi opozorila o domnevni uporabi chatgptja pri nekaterih njenih delih. Zrelostni izpit bi si nekateri radi olajšali. Razumljivo. Zakaj bi sedel ure in ure za knjigami, če gre za stvar sekunde?

Tehnologija olajša delo, delavci ga lahko opravijo prej, pa še manj ljudi potrebuješ. Ali je delo bolje opravljeno, ni (nujno) pomembno. Čas je denar. Ob hitrem razvoju umetne inteligence se zdi, da so nekateri poklici na robu izumrtja. Izginjajo pa tudi druge majhne radosti, ki sicer lahko vzamejo veliko časa. Recimo načrtovanje potovanja, kar lahko danes v celoti prepustite tehnologiji. Še let in bivališče ti rezervira. Vendar ali ni del potovanja tudi načrtovanje samo? Branje in iskanje informacij o kraju, kamor odhajaš. O tamkajšnjih ljudeh, kulturi, flori in favni. Šele ko bereš in se poglabljaš v stvari, ki so na prvi pogled morda nekoristne, se ti odpirajo vedno nova obzorja.

Ironija je, da imamo danes ob vsej tehnologiji vedno manj časa. Časa, ki naj bi nam ga prav tehnologija podarjala. Podariti ali vzeti si ga moramo še vedno kar sami.