Dobrodošli, gospod predsednik!
Stevo Pendarovski, severnomakedonski predsednik, je svetu sprtih, nestrpnih, sitnih, nemogočih, zoprnih, nastrojenih, zadirčnih, agresivnih, nesramnih, znerviranih, skratka vseh, ki so prepričani, da jih je take naredila korona, poslal kar najmočnejše sporočilo. In da vidite, kako je to naredil!! Šel je v Gostivar, za roko prijel drobno enajstletnico Emblo, ki naj bi bila kriva, da so sošolci »postali« nestrpni, sitni, nemogoči, zoprni, nastrojeni, agresivni …, ter jo po zasneženi poti pospremil v šolo k – tem istim nestrpnežem, ki ne prenesejo deklic »posebne sorte«, deklic z downovim sindromom. Le kdo jim bo verjel, da so zaradi nje postali popadljivi?! Da sicer niso taki!? In kaj reči o starših, ki so pritiskali na vodstvo šole, češ da njihovi talenti pač ne morejo sedeti v istem razredu z Emblo?
Nekoč je sin domov prinesel mucko. Izbral je tisto, ki je drugi mladički, kot je sklepal po oguljenem repu in redki dlaki, niso marali. Izkazalo se je, da ima žival v resnici zelo nalezljivo bolezen, ki se z glivicami prenaša po koži in lasišču. Seveda jo je dobil tudi sin. Moral je v izolacijo. Ko smo ga po več tednih še zadnjič, preden se vrne v vrtec, peljali k zdravniku, je temu pozvonil telefon in v tišino ordinacije je bilo iz slušalke vse do nas slišati nestrpen glas ene od babic otroka iz sinovega vrtca. Ta glas bi našega otroka najraje izoliral za več mesecev, najbolje kar do konca vrtičkarskega leta …
Čez en teden bo mednarodni dan redkih bolezni. Tudi downov sindrom je redek. Kot je dejal Pendarovski, je v Gostivar prišel, da ljudi ozavesti, da je vključevanje drugačnih eno temeljnih družbenih načel. Ali se ne bi oglasil še v Sloveniji in preden povsem zrahljamo koronaukrepe, vsem izmučenim od vpitja, zmerjanja in prepirov okrog tega, ali se je bilo cepiti proti koronavirusu neumno ali ne, ali so bile maske koristne ali ne, povedal, da je tudi spoštovanje drugače mislečih nepogrešljivo družbeno načelo?
