Iz te moke ...

Kako te lahko osreči radijska postaja, ki je nikoli ne poslušaš.
Fotografija: V Novem mestu se cedita med in sok rdeče pese. FOTO: Grega Kališnik
Odpri galerijo
V Novem mestu se cedita med in sok rdeče pese. FOTO: Grega Kališnik

Ker sem se Ljubljane, temačne ali lučkaste, prenažrl do oziroma prek obisti, ker je bilo do Kopra zaradi potencialne poledice presitno, New York pa nedosegljiv – ja, na kuhančka, v odpočitek od najstnikov, sva se odpravila v Novo mesto. Pač, spletna ponudba je sijala od obljub veličastja.

Ampak splet je splet, splet realnih okoliščin pa nekaj tretjega. Mestni, verjetno glavni, morda Glavni trg, živžavasto drsališče za neodrasle, lokali napol prazni ali, po želji, napol polni, pa nekaj sto lučk. Pa prvič čez Kandijski most, tja in nazaj. Pa izogib vlakcu, ki ga je strojevodil Božiček s tremi, morda štirimi potniki.

Prodajalnice zaprte, z izjemo. Za steklom pult, mladež, slušalke, mikrofoni. Nekoliko omotična po kuhančku obstaneva pred emblemom za radio, imenovanem po leni reki, ki ptičjeperspektivno križa prehojeno brv. Izstopi fantin, ustrašim se, sva morda v napoto, sredi (radijskega) kadra? Nak, opozori naju, da stojiva ob kolesu sreče, kjer ni mogoče zgrešiti. Ona srečišče zažene, zaustavi se na cifri osem, radijec se vrne v notranjost, sledi debata, kaj nama je namenjeno.

Sreča naju ni obdarila s paketom tabletk podjetja z istim imenom, s katerim se diči radio in že stoletja reka, pač pa s sokom pese v medu ali nečim podobnim, pa domačo marmelado in kilogramom moke. Z domačije, ki vsako soboto gostuje na tržnici naselbine, v katere bližino sem se pred poldrugim desetletjem pritepel.

Ker imam doma kolo, ki me osrečuje, se sam konstrukcije, kljub spodbujanju srečne dobitnice, nisem dotaknil. Srečo je namreč treba uživati v zmernih ­odmerkih.

Obisk Novega mesta bo zame dobičkonosen že, če bo iz zadete moke nastal hlebec, morda trije, kruha. Za to so poleg vode, kvasa in morda še česa potrebne roke. Roke, ki so prinesle srečo. Ženske roke.

Komentarji: