Jesen gre not'

Pozno poletje. Naj zdrži vsaj do konca septembra. Zima je prepovedana do decembra, The winter is forbidden till December, kot gredo verzi v muzikalu Camelot, enem tudi Kennedyjevih najljubših. Spektakularen je nebesni svod. A jesen gre kljub temu not'.



Jutranje špranje rolet. Droben sončni žarek je skoznje ujet. V daljavi glasen galebji prelet in ropot praznih ribjih »kašet«. Utrujeni mornarji. Naveličani natakarji. Sezonski delavci spakirani. Jadralci odsidrani. Oblačnost na prelomu dneva. Še vedno topla mivka, ki jo dosledno poljubljajo počasni, a neutrudni valovi. Rakovice hitijo kot bočna gverila. Na palcu strgana espadrila. Plaža se prazni. Spuščeni senčniki in otožen komad Joni Mitchell Both Sides Now nekje v daljavi: Well something's lost, but something's gained, No, nekaj je izgubljeno, a nekaj pridobljeno …

Ko glavna turistična sezona ugasne, je čas za spomine. Denimo na Positano. John Steinbeck se mu je poklonil v doživetem romanu. Od nekod zaveje vonj po amalfijskih limonah. Prizor odhajajoče jahte iz zaliva. Ustavljen čas. Ljubezenska avantura, ki je za vedno ostala na Capriju. Drugačna svetloba.



V slušalkah Curtisova pesem Vrnitev v Sorrento. Kratkohlačnik na pomolu piha Tišino v zarjavelo trobento. Plakat za film Pokliči me po svojem imenu bledi v zapuščenem letnem kinu. Globoka modrina Tirenskega morja naravnost v srce pljuska. Na roki suvenirska zapestnica. Pepelnik iz kapesante. Jesenska resnica. Potrjen nauk iz Brazgotinca. Oči brez laži. Ponavljajoča se plimovanja. Planktonska obsevanja. V žepu kovanci za še en sladoled. Italijanski mandljev sorbet. Borov drevored. V nebo dreza star nasad srebrnih cipres. Kot počasen bosopet ples. Prednevihtna strela.

Počitnic je konec. Spet in vsako leto znova. Pospravljene v škatlo doživetij so. Pisanih. Nepričakovanih. Kot Gumpovi pralineji.