Kovinski zvok Planice

Heinz Wosipiwo. Kakšnih 50 let v preteklost sega moj spomin na Planico. Vendar se iz doline, ki je namenjena gledanju, gledanju neustrašnih letalcev, ne spominjam podob. Spominjam se priimkov in zvokov. Wosipiwo. Heinz Wosipiwo je bil nemški smučarski skakalec z najbolj zabavnim priimkom. Stali smo predaleč od letalnice, da bi v resnici videli tekmo med Walterjem Steinerjem, Jiříjem Raško in Wosipiwom. Megleno imam v spominu, da je Steiner letel zelo daleč, a tega nisem videl. Megleno imam v spominu, da je napovedovalec izgovoril ime in priimek Jiří Raška, mulci pa smo dodali: Češkoslovaška. Ko pa je bil na vrsti Heinz Wosipiwo, so se prebudili odrasli. Pivo prihaja, pivo, so vpili. Nekaj takega. Meni se je zdelo nekoliko nenavadno. Kje in kako vozi pivo? Z zabojem v rokah najbrž ne skače, nahrbtnika nima. Skorajda bi prisegel, da so vsi odrasli navijali za Heinza Wosipiwa. Planica mi je ostala v ušesih, ne v tistem delu glave, kjer so shranjene podobe.



Potem več desetletij nisem šel v dolino. No, nekega dne sva si z Marcelom rekla, da bi dirko letalcev morala videti. In sva šla. V hrib. Do odskočne mize. Od tam bova videla vse. Mulce, ki z bledim obrazom hodijo proti vrhu, zalet, odskok, let, množico, zastave. A spet je naneslo, da se spominjam zvoka, ne podob. Morda zato, ker so tekmovalci na mizi vsega nekaj desetink, potem pa izginejo. V spominu sta mi ostala dva nenavadna paketa zvokov. En paket je prihajal od daleč, iz množice, iz doline.

Po zvoku od daleč sem vedel, da je na vrhu slovenski letalec. Po zvoku iz daljave sem razbral, kako daleč je neslo tekmovalca.
Še bolj nenavaden paket zvokov je prihajal z mize skakalnice. Kot da bi kovinski plošči z veliko hitrostjo podrsali druga ob drugo. Zvok silovite hitrosti. Zvok, ki se konča, kot da bi ga prerezal na pol. Zvok, ki sem ga slišal samo v Planici.