Letos bom stara petdeset let
Sredi priprav in že skoraj rezervacij je nastopil moj trenutek resnice. Spoznanje, da iz vseh načrtov ne bo nič.
Odpri galerijo
V življenju vsakega človeka, če le ima srečo in mu zdravje služi, nastopi dan, ko sreča abrahama.
FOTO Shutterstock
Pred leti smo se prijateljice, gimnazijske sošolke (letnik '71), zagledale v svojo bridko prihodnost: stare bomo petdeset let in skladno s slovensko tradicijo bo treba nekaj narediti. Odločile smo se, da bomo napokale svoje družine v kombi in popotovale po Balkanu, po nekdanjih republikah, zdaj državah, naše mladosti. Svoj načrt smo pilile do podrobnosti, ga nadgrajevale in spreminjale ob vsakem srečanju. Kaj pa, če bi šle same za vikend v London ali Pariz? Ali obiskale nekdanjo sošolko, ki živi v Avstraliji. Lahko bi najele piknik prostor in priredile zabavo za (več) sto ljudi. Lahko bi.
V življenju vsakega človeka, če le ima srečo in mu zdravje služi, nastopi dan, ko sreča abrahama. Jaz sem dolgo sanjarila, kako bom točno na svoj rojstni večer sedela v Metropolitanski operi v New Yorku, drugi, tretji in četrti dan pa preživela od predstave do predstave na Broadwayu. Poleg tega se mi je petdeseti rojstni dan zdel prava priložnost, da uresničim življenjsko željo: stati pod najvišjo goro na svetu. Viki Grošelj je na moje elektronsko vprašanje, ali sprejme v svojo treking skupino tudi srednjeletno damo, torej mene, prijazno odgovoril, da se lahko priključim.
Potem je lani nastopila epidemija in prav smilili so se mi vsi tisti (letnik '70), ki so iz meseca v mesec odlagali, prelagali in na koncu odpovedali svoja slavja. Še dobro, da smo na vrsti drugo leto, sem večkrat pomislila.
A ni trajalo dolgo. Sredi priprav in že skoraj rezervacij je nastopil tudi moj trenutek resnice. Spoznanje, da iz vseh načrtov ne bo nič. Epidemija je še tu in ni ji videti prav hitrega konca. Ne bom videla Everesta, ne bom kofetkala na beograjskem splavu, ne bom se spustila s kajakom po Tari in tudi bučne zabave ne vidim pred sabo. A v to spoznanje se začuda nista vpletla žalost ali razočaranje, začutila sem nenavadno olajšanje. Na neki način mi je odleglo. Nikamor mi ni treba iti, nič početi, nič organizirati, ker mi to preprečuje legitimen epidemiološki razlog. In bom petdeset gladko zamaknila v prihodnost.
V življenju vsakega človeka, če le ima srečo in mu zdravje služi, nastopi dan, ko sreča abrahama. Jaz sem dolgo sanjarila, kako bom točno na svoj rojstni večer sedela v Metropolitanski operi v New Yorku, drugi, tretji in četrti dan pa preživela od predstave do predstave na Broadwayu. Poleg tega se mi je petdeseti rojstni dan zdel prava priložnost, da uresničim življenjsko željo: stati pod najvišjo goro na svetu. Viki Grošelj je na moje elektronsko vprašanje, ali sprejme v svojo treking skupino tudi srednjeletno damo, torej mene, prijazno odgovoril, da se lahko priključim.
Potem je lani nastopila epidemija in prav smilili so se mi vsi tisti (letnik '70), ki so iz meseca v mesec odlagali, prelagali in na koncu odpovedali svoja slavja. Še dobro, da smo na vrsti drugo leto, sem večkrat pomislila.
A ni trajalo dolgo. Sredi priprav in že skoraj rezervacij je nastopil tudi moj trenutek resnice. Spoznanje, da iz vseh načrtov ne bo nič. Epidemija je še tu in ni ji videti prav hitrega konca. Ne bom videla Everesta, ne bom kofetkala na beograjskem splavu, ne bom se spustila s kajakom po Tari in tudi bučne zabave ne vidim pred sabo. A v to spoznanje se začuda nista vpletla žalost ali razočaranje, začutila sem nenavadno olajšanje. Na neki način mi je odleglo. Nikamor mi ni treba iti, nič početi, nič organizirati, ker mi to preprečuje legitimen epidemiološki razlog. In bom petdeset gladko zamaknila v prihodnost.
