Mi, barabe!

Odkar je moja domačija moje službeno mesto postala, ne, ne, nisem gospodinjec (no ja, napol pa sem), se toliko bolj razveselim delovne naloge, ki vsebuje srečanje na terenu. Vem, če bi bil razcepljena osebnost, bi mi bilo v mojih suhotah, pardon, samotah, lažje.

Onega dne odpotujem v Ljubljano. Pogovorna stranka je moje nasprotje – razmeroma mlad, zdrav, nezafnan, trdega dela (ne Nedela) vajen, tako rekoč samopreskrben možak. Trinajst morskih milj od tega, da bi ga kot polžji diplomiranec tako ali drugače jemal pod ceno. Nak, lepo sva se pogovarjala, ker že desetletje in tri četrt živim zunaj mesta, sem celo razumel, o čem beseduje.

Ko sva se že skoraj, z moje strani s ponujeno kepico, poslovila in si vzajemno zaželela srečo, pa me vrže na rit. Možak je od mene zahteval, da pred objavo prebere vsako črko, ki jo bom pritisnil na tipkovnico. Če delam intervjuje, to definicijsko postorim, ako gre za nevezano, prozno besedilo, pričakujem, da mi ljudje zaupajo, pod natipkanim sem pošteno podpisan, Grega Kališnik bi bil pač prepoceni psevdonim, na srečanja hodim dobronamerno ...

Bil je neomajen, jaz sem kolebal med nazorskimi postavkami in prazno duplerico, s katero bi razkuril službeno nadrejenko, izraz naj bo razumljen enoznačno. Zakaj mi je nastavil takšno zahtevo na sence? Ker: »Novinarji ste barabe!« Sem dosegel, da mi je naštel nekaj primerov, ko je kot uspešnež na svoji ustvarjalni gredi nasrkal v medijih. Zaradi nenatančnosti, rumenila, potvarjanja, napihovanja ...

Užaljen nisem bil pretirano, saj se zadnja tri desetletja nimam za novinarja, ampak večnega mladeniča, ki pač klanfa za časopis(e), besedilo sem mu emajliral, dobil hipoma vrnjeno, popravki še kozmetični niso bili. Priloženo je bilo spodobno vabilo na neformalno srečanje.

Nekoč je nekdo prepeval, da lepa dekleta ljubijo barabe, možje pa očitno komaj čakajo, da se z njimi – nami, barabami – spet srečajo v živo.