Modrost starega mačka
Glavno vprašanje pred letošnjim dopustom ni bilo, koliko hrane bomo peljali s sabo k našim južnim sosedom, ampak ali naj vzamemo tudi našega starega mačka Maksa. Vsako leto gre z nami, a vedno bolj nas skrbi, kako bo prenašal dolgo vožnjo in vročino.
Ko sem ga mijavkajočega ob čudni nočni uri našla pred vhodom v blok, je bil mladiček, danes, pri petnajstih, je zrel gospod. Ko je bil mlad, jaz pa še brez otrok, je moral prenašati mojo tiktakajočo biološko uro. Nekaj časa mi je v gobčku prinašal plastične miške, ki sem mu jih metala po garsonjeri.
Veliko sva preživela skupaj, tudi dve selitvi in dva dojenčka, nazadnje pa še dramatično spremembo pričeske. Ker se mu ni več ljubilo ukvarjati s kožuhom, so se mu naredili vozli in edina rešitev je bilo britje. Veterinar je v mladosti sanjal, da bo frizer, in tako ima maček zdaj dlako le še na tacah, glavi in na koncu repa. Ne moremo se odločiti, ali nas spominja na podgano ali na sfingo.
Pred časom smo mislili, da je z njim konec, a ima le preveč delujočo ščitnico. Dvakrat na dan se masti s konzervo, v katero mu podtikamo tablete. Vrhunec njegove moči je vendarle mimo. Včasih je bil strah in trepet naše ulice in je preganjal velike pse, zdaj ga rešujem pred pol manjšimi, a mlajšimi mački.
Ob njem se staram tudi jaz. Opažam, da sva oba modrejša, da ne skačeva več na prvo žogo in se ne razburjava za vsako malenkost. »Čeprav staranje nikomur ne uide, je za vsakega od nas nekaj novega. A doleti nas lahko še kaj dosti hujšega kot to, da zadnja leta življenja preživimo dremaje ob nekom, ki ga imamo radi, in sanjamo o tem, kar je bilo in kar bi še lahko prišlo,« v Modrosti starih psov piše Elli H. Radinger.
Ko tole berete, sem pod borovcem. Imam krasen razgled na morje, a ena roka me boli, ker v njej držim težko knjigo. Druga roka je rezervirana za božanje mačjega nudista. Dopust brez njega ne bi bil dopust.
