Mostovi med nami
Na mostu čez Sotlo, ki povezuje Kumrovec in Bistrico ob Sotli, je bilo na silvestrovo zelo živahno. Ob vstopu Hrvaške v schengen so se na meji zbrali Hrvati in Slovenci, prijatelji in sorodniki.
Prinesli so vino in pecivo, ljudje so se objemali in veselili, da bodo po treh desetletjih spet živeli brez meje, ki je v krajih, kjer ima skoraj vsaka družina žlahto ali njivo na drugi strani, zarezala v vsakdanje življenje. Nazdravljali so, ker bodo lahko sorodnike obiskovali, ne da bi morali prej stati med kamioni in kazati papirje najprej slovenskim, nato še hrvaškim policistom ali obratno.
Most čez Sotlo je most mojega otroštva, naša hiša na sotočju Sotle in Bistrice je zadnja pred državno mejo. Ko sem bila majhna, je Slovenijo in Hrvaško ločevala le tabla sredi mostu, na kateri si slovenski in hrvaški partizan podajata roko.
V Kumrovec smo hodili nakupovat v Namo. Teta, ki je delala na kozmetičnem oddelku, mi je vedno kazala svetleče se šminke in druga lepotila in zdelo se mi je, da sem prišla v pravljično deželo. Otroci z obeh strani Sotle smo se poleti kopali v topli reki in v Kumrovcu obiskovali koncerte na prostem, tam sem prvič slišala Parni valjak in Nove fosile.
Meja je zakomplicirala vse, tudi organizacijo naših družinskih zabav. Čeznjo smo tihotapili pečene odojke in cariniku, ki je spraševal, ali je »kaj za prijaviti«, strmo zrli v oči, v avtu pa je dišalo po svinjski pečenki.
Najbolj žalostno je ob meji zadnja leta, ko je vzdolž Sotle zrasla ograja z bodečo žico. Otroci s slovenske strani do reke ne morejo več.
»Mostovi so vedno povezovali ljudi. So lepe zgodbe. Postavljeni so vedno tam, kjer so najbolj potrebni. V njih nikdar ni nič zla,« pravi Marjan Pipenbaher, Delova osebnost leta 2022 in eden najbolj priznanih evropskih projektantov mostov. Mostov, ki jih je, tako kot odnose med ljudmi, veliko hitreje in lažje porušiti, kot jih je zgraditi.
