Naključja
Mogoče me bo poklical še kdaj, zdaj, ko je nehal biti visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini.
Odpri galerijo
Valentin Inzko FOTO: Igor Zaplatil
Ne verjamete v naključja? Ali pa v teorijo, da smo itak vsi od vsakogar na tem svetu oddaljeni le pet človeških stikov?
Leta 1973 sem se teden dni potikal po Parizu. Ko sem na Montmartru slišal slovenske besede, sem bil prepričan, da sta fanta Slovenca. »Sva in nisva,« sta mi pitijsko odgovorila in razložila, da je eden iz Furlanije, drugi iz Koroške. Slednji se je predstavil kot Valentin, ki študira v Parizu. Več ur naju je s spačkom prevažal po mestu. Ker sem že naslednjega dne odhajal v London, mi je dal naslov Offley Road 62, kjer so slovenski duhovniki poceni oddajali sobe slovenskim študentom. Preživel sem lahko tri izjemne tedne v Londonu. Ko je denarja zmanjkalo, sem se na štop odpravil na Bavarsko k sestri Dolores. Teden pozneje pa končno domov.
Zvečer so me pustili ob cesti pri Celovcu. Mračilo se je, začelo je rositi in počutil sem se skrajno izgubljenega v tujem kraju. Bom spal na prostem ali kaj? Tedaj pa pripelje avstrijski avto po drugi strani ceste, ustavi in slišim glas: »Boris!« Nikogar iz Celovca ne poznam, jaz pa tak razcapan, dolgolasec z brado, hipi z eno besedo. Le kdo bi mi ustavil? Stopim tja, ker hočem videti ta čudež. V avtu je sedel tisti Valentin, ki sem ga nagovoril na Montmartru, ki se je po naključju moral vrniti domov zaradi očetove bolezni in se je ravno ob tisti uri peljal mimo. Le kako me je spoznal?
No, temu se ne reče samo sreča! Peljal me je k sebi v Sveče pri Bistri v Rožu, kjer sem se najedel, naspal, pozajtrkoval in se drugo jutro odpravil proti Ljubljani.
Ko sem trinajst let pozneje poročal s portoroškega Srečanja pisateljev ob meji, mi je Neva Zajc sporočila, da bi rad avstrijski kulturni ataše iz Beograda govoril z mano. Kdo? Sem vprašal. Bil je Valentin Inzko, ki sem ga 1973. nagovoril v Parizu. Pozneje me je poklical, ko je prišel v Luko Koper kot veleposlanik v Ljubljani. Mogoče me bo poklical še kdaj, zdaj, ko je nehal biti visoki predstavnik ZN in EU v Bosni in Hercegovini.
Leta 1973 sem se teden dni potikal po Parizu. Ko sem na Montmartru slišal slovenske besede, sem bil prepričan, da sta fanta Slovenca. »Sva in nisva,« sta mi pitijsko odgovorila in razložila, da je eden iz Furlanije, drugi iz Koroške. Slednji se je predstavil kot Valentin, ki študira v Parizu. Več ur naju je s spačkom prevažal po mestu. Ker sem že naslednjega dne odhajal v London, mi je dal naslov Offley Road 62, kjer so slovenski duhovniki poceni oddajali sobe slovenskim študentom. Preživel sem lahko tri izjemne tedne v Londonu. Ko je denarja zmanjkalo, sem se na štop odpravil na Bavarsko k sestri Dolores. Teden pozneje pa končno domov.
Utrinek z Montmartra. FOTO: Charles Platiau/Reuters
Zvečer so me pustili ob cesti pri Celovcu. Mračilo se je, začelo je rositi in počutil sem se skrajno izgubljenega v tujem kraju. Bom spal na prostem ali kaj? Tedaj pa pripelje avstrijski avto po drugi strani ceste, ustavi in slišim glas: »Boris!« Nikogar iz Celovca ne poznam, jaz pa tak razcapan, dolgolasec z brado, hipi z eno besedo. Le kdo bi mi ustavil? Stopim tja, ker hočem videti ta čudež. V avtu je sedel tisti Valentin, ki sem ga nagovoril na Montmartru, ki se je po naključju moral vrniti domov zaradi očetove bolezni in se je ravno ob tisti uri peljal mimo. Le kako me je spoznal?
No, temu se ne reče samo sreča! Peljal me je k sebi v Sveče pri Bistri v Rožu, kjer sem se najedel, naspal, pozajtrkoval in se drugo jutro odpravil proti Ljubljani.
Ko sem trinajst let pozneje poročal s portoroškega Srečanja pisateljev ob meji, mi je Neva Zajc sporočila, da bi rad avstrijski kulturni ataše iz Beograda govoril z mano. Kdo? Sem vprašal. Bil je Valentin Inzko, ki sem ga 1973. nagovoril v Parizu. Pozneje me je poklical, ko je prišel v Luko Koper kot veleposlanik v Ljubljani. Mogoče me bo poklical še kdaj, zdaj, ko je nehal biti visoki predstavnik ZN in EU v Bosni in Hercegovini.
