Navdih
»Nekaj mojih idej prihaja od Le Corbusiera. Kadar se 'zagozdim', posežem po njegovi knjigi, on ima vedno odgovor,« priznava britanski arhitekt Peter Barber. V stvareh, ki nas navdihujejo, (se) iščemo, sprašujemo, primerjamo, hrepenimo. Čustvujemo.
»Z nepojasnljivo lahkotnostjo je subverziral vse, kar se je od njega pričakovalo, z metodo, ki je ni bilo mogoče jasno detektirati,« je ob odhodu igralca Jerneja Šugmana zapisala Patricija Maličev, katere zapisi vselej navdihnejo, sprožijo posebna čustva.
Nekoč je Junga njegov pacient, znanstvenik, prosil za nasvet, kako naj izklopi čustva, saj da ga zanima zgolj zdravorazumski del bivanja, v svoji najnovejši knjigi raziskuje Aljoša Bagola. Če smo zgolj razumski, nismo zdravi. V življenju moramo tkati vezi, lepiti kolaž stikov, tvoriti mozaik bližine, tovoriti občutno težo in bremena vezi in odnosov, ki so izčrpavajoče težki in prepogibajoče polni preizkušenj.
A vse to je del živopisane izkušnje biti človek. Biti očaran in biti razočaran, biti ljubljen in nepriljubljen, biti odobravan in nato odrinjen, biti srečen in potolčen, biti srčen in nato spet hladen, biti blizu in že kmalu spet tako daleč. Ljudje smo zgolj pisana druščina v seriji poskusov in napak, čemur pravimo življenje.
A tako kot Slovenija ima tudi človek v samem središču besedo love, ljubezen. Če nismo osredinjeni na ljubezen, se vedno počutimo odrinjene na obrobje brez objemov, obsojene na dotolčenost brez dotikov in sikanje brez stikov. Ne s trmo, ne z zagnanostjo, ne z odločenostjo, pač pa zgolj z ljubeznijo se lahko prerinemo skozi ozko priprta vrata usode, kjer življenje živimo, dokler ga imamo pred očmi, dokler ga tipamo pod prsti in ga vohamo, dokler brsti. Šele z ljubeznijo ga slišimo, kako nas kliče in vabi k plesu, k spoznavanju, k zabavi [...]
Ponastavimo navdihe. In mozaike.
