Moj notranji mir je pod velikim vplivom hrupa in drugih motečih zvokov. Tudi zaradi tega sem se nedavno preselil na podeželje, praktično v gozd.

Tišina narave me je sprva bolela, tisti del možganov, ki je bil zadolžen za izničevanje ljubljanskega mestnega prometa, jutranjega zvoka gradbišč in sobotni razvrat narodnozabavnih sosedov, še ni dojel, da sem ga prestavil v mirno naravno okolje, in je še vedno intenzivno spuščal signale, ki naj bi dušili neželene dražljaje iz okolice. Kar nekaj dni je trajalo, da se je umiril.

Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. V tišini sem zaznal nove zvoke, ki prej niso prišli do izraza. V mislih imam predvsem zvoke mojega telesa. Človek, ki se bliža petdesetim, pač kaže znake obrabe. Najprej sem odkril zanimivo pokanje v desnem gležnju, vsakič, ko sem se povzpel po stopnicah.

Nato sem ugotovil, da bistveno bolj glasno diham, kot sem imel v spominu. Še posebej zanimivo odkritje je bilo, da sem začel škripati ob sicer manjših naporih. Kadar sedem, se obvezno oglasim, kot da gre za strašen napor, včasih že, ko se nagnem naprej. Cela kaskada vzdihov, stokov in piskov si sledi, ko si moram zavezati vezalke.

Še več, pozoren sem postal na to, kako se zrak ob vdihu prebija skozi nosnice in njihove kraške pojave in piska kot zarjavelo kolo. A je to starost, tako kot pri avtomobilu?

Preden zaspim, se pogosto zavedam zvoka prebavil, ki so očitno v mojem primeru ob nočnih urah strahotno zaposlena, kdo ve, morda so postala tako neučinkovita, da delajo nadure. Zdaj se večino časa počutim kot akvarij na kopnem, vreča tekočin in plinov, ki pušča na vedno novih mestih, tako da nimam več dovolj prstov, da bi vsa zamašil.

Občutek imam, da puščam po prostoru odtise. Kljub vsej tej grozi se zavedam, da bom vztrajal, preden se bom spoprijel s problemom odkrito in na edini učinkovit način – z zdravim načinom življenja.