Opojni rdeči mak

Dal sem ji makov cvet,/dala mi je poljub –/zmeden, vihrav poljub/in je zbežala spet. // Sonce zakril je oblak,/veter je v žitu zavel [...], je zapisal Minatti. Pred tednom ali dvema sem prvič ob poti, na križišču, kjer sem že lani opazovala rdeči mak, opazila, kako se blešči v pomladnem soncu. Četudi v resnici nisem velika ljubiteljica rdeče barve – z izjemo rdeče šminke in rdečih nohtov –, je mak poljska cvetlica, ki me vsakič znova prevzame. Ko sem v roke prijela barvice ali čopič, so se večkrat izrisale podobe maka.

Tako drobno steblo, kot da se bo v trenutku, ko se ga bom dotaknila, zlomilo. Nežni cvetovi nepravilnih oblik valovijo v pomladnem vetru, čeprav se zdi, da mu komaj kljubujejo. Tako krhki so, tako ranljivi, kot je ranljivo naše rdeče srce, ko ga – če si ga upamo – nosimo na pladnju. Je lepota maka ravno v njegovi krhkosti, v minljivosti? V tem, da ga pravzaprav ne moremo, ne da bi ga ranili, odtrgati, vzeti iz naravnega okolja? Je mak upornik, kot rdeča simbolizira upor; ker si želi, da ga opazujemo od daleč? Vsakdo, ki je kdaj poskušal nabrati šopek travniških cvetlic skupaj z makom, ve, da v vazi ne premore veličine, temveč le skloni nežno glavo, kot da bo zajokal, ker smo mu odvzeli svobodo.

V maku lahko uživamo tudi drugače; v prekmurski gibanici ali sočnem makovem pecivu. Najbolj nenavadno pri maku se zdi prav to, da je – če je sam – tako dolgočasen, njegov specifičen karakter pride do izraza šele, ko se pojavi ob kakšni drugi sestavini ali na polju med žitom. Iz maka ne nazadnje pridobivajo tudi opij. Zanimivo je, da je rastlina, ki v sebi nosi toliko krhkosti, obenem tudi opojna. Kot je opojna ljubezen večkrat minljiva. In kot je nadaljeval ­Minatti: […] Jaz sem za njo strmel, / božal rdeči mak.