Osemnajst let

Kako hitro mine osemnajst let. Koliko vsega, koliko dogodkov, tistih brezzveznih in takih, ki se za vse večne čase vtisnejo v spomin, je mogoče zbasati v 18 let? Koliko ljubezni gre v nekaj tako kratkega, kot je 18 let?

Čeprav je minilo kot blisk, se spomini na odraščanje male levinje prikazujejo v obliki kratkih videoposnetkov. Družinski sprehod po Barceloni do palače na hribu. Malčica vpraša: »Kje je zdaj tu kriljična?« Odgovor, da je ta na počitnicah, je ni razočaral. Sledila je odločna zahteva, da se vrnemo v naš imenitni apartma, kjer sta imela z bratom pograd in velikansko teraso, da sta se lahko prepustila svoji igri. Tako je videti turizem po naše.

Naša kriljična od mladih nog strastno zbira »tobrice«, v vsaki se je našlo malo žice, kak kamen, vrvica, izvijač in neizogiben pipec. Vaška deklica na potep po gozdu ne more brez obvezne opreme. Tobrice, takšnih in drugačnih oblik, pretežno iz druge roke, so še danes aktualne. Kaj vse se – poleg pipca – skriva v njih, raje ne vem.

Prvomajski prazniki na enem od jadranskih otokov, kisel in deževen dan, redki turisti so se ob plaži sprehajali, oblečeni v jakne in bunde. Starejši brat v vodi opazi vrstnika in še sam skoči vanjo ter se čez nekaj minut premražen izstreli mamici v topel objem. Kriljična pa začne vreščati: »Bundi dol! Hlače dol! Plenico dol!«

Ukaz je bil jasen, sam se prav tako slečem, spodnje hlače zavoljo javne morale obdržim, in se z neplavalko potunkam v ledeno mrzlo morje. Oba sva na suho prišla približno podobno vijoličasta. Jaz od mraza, malo vreščalo pa bolj ali manj od ihte, ker je bilo za njen okus prehitro konec ledene kopeli.

Davno je minil čas, ko smo ji vsak večer brali v postelji. Že zdavnaj je obupala nad puljenjem mojih sivih las. Še vedno me marsikaj skrbi, toda za prihodnost odločne polnoletne kriljične me ni strah.