Komunikacija in eksces

Te dni sem pred vrati ljubljanske porodnišnice naletel na velikega, res ogromnega krokarja; ni bilo prvič, včasih leta okoli medicinske fakultete in med študenti žica hrano. Pokimal sem mu, on pa se je takoj postavil pod kljuko, da bi smuknil v porodnišnico. Ups! Dobil sem občutek, da ne smem – krokar v porodnišnici, štorklja ne rečem, pa celo tisto … recimo vprašanje higiene, pa vznemirjenja ljudi, ki bi mahali in kričali, pa krokar, ki bi od panike postal paničen. Imel sem že vrabce, ki so mi skozi priprto okno prileteli v hišo in sem jih našel z razbitimi kljuni; tepčki niso znali poiskati izhoda in so se panično zabijali v šipe.

Zato sem se odmaknil od vrat in čakal. Krokar se je umaknil na pol metra, a ko sem se spet približal, je že tiščal kljun med vrati. Ker so mi skozi natikače štrleli goli prsti, krokar pa je imel ogromen kljun, mi ni bilo za grozilno brco in sem pametno odšel na zadnji vhod porodnišnice, krokar pa je ostal.

Ta črn

In mi pustil malo Hitchcocka v trebuhu, Ptiče. Saj vem, ljudje si predivje prizadevamo za urejenost v svojih glavah, zato se otepamo divjine okoli sebe. Tudi tisti, ki se načelno imamo za prijatelje krokarjev, jih ljubimo samo na določenih lokacijah, v zraku, na ograjah, v pesmih E. A. Poa. Ljubimo krokarje iz svojih glav, priznajmo odkrito. Kar je skoraj bolj ignorantsko, kot če ti krokarji sploh niso mar. Ker če bi ti, recimo, zaresni krokar hotel kaj izraziti, sporočiti, bi imel dodatno delo, da najprej prepodi tisti privid. Dokler se resnični krokar vede kot tisti v tvoji glavi, ga namreč ni, je duh, tvoje možgansko valovanje. Zato ti lahko karkoli sporoči samo tako, da se vede drugače, komunikacija je le v ekscesni razliki. Ampak ljudje pri krokarjih nočemo komunikacije, zato jih prenesemo le na ograji, v zraku in v poeziji. Ostalo nas zmede.

Kot se mi je nekoč zgodilo z rakunom v Centralnem parku, ki sta ga zagledala otroka in začela šepetati: »Rakunček, rakunček!« Potem smo se tiho kot miške približali na dvajset in petnajst metrov in bili iz sebe, da nam rakunček še ni pobegnil. Pač pa nas je pri desetih metrih opazil in smo obnemeli od razočaranja, ker bo konec veselja; ampak, vraga, rakunček ni pobegnil, kot bi se spodobilo za ljubko bitje, ampak je začel počasi, nonšalantno mahedrati proti nam in postajal vse večji. V hipu smo se bledo spogledali in nam je skoraj istočasno zasvetila rdeča luč in zatulila sirena, kajti rakunček mora po vseh pravilih na določeni razdalji negotovo obstati, in ko ljudje vzhičeno gremo še naprej, mora zbežati. In kaj, če ne? Kaj pa, če neha biti rakunček iz naših glav in hoče nekaj več? Jaz sem pomislil na steklino, ker sem mikrobiolog, otroka sta se začela tresti in potem smo jo vsi ucvrli proti Harlemu.

Aljoz Ihan FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Dobra stvar iz vsega je, da sem tisti hip dojel, zakaj mi je nekoč fotograf Jože Suhadolnik s takim navdušenjem govoril o neki fotografiji Marjetice Potrč, na kateri je posnela volka, ki se je izgubil v New Yorku. Uboga žival je menda zašla iz bližnjih gozdov in Marjetica Potrč se je znašla tam. S fotoaparatom. Zdaj je fotka vredna več tisoč dolarjev, ker so v ozadju prepoznavne stolpnice. Meni pa je rakun povedal, kaj je zares navdušilo Jožeta. Prej sem mislil, da je na fotki kakšna posebna likovnost ali kaj takega, kar pač vidijo umetniki. Zdaj vem, da je bilo sporočilo od volka. Če ga škljocneš v gozdu, je samo volk v tvoji glavi. Če v New Yorku, pa postane volk, da padeš dol.

Ampak če pomislim, ljudje nimamo problemov le z živalmi, ampak še več med sabo. Ali te človek sploh ne zanima ali pa si vanj preveč zaljubljen, da bi ga opazil. Se pravi, ne vanj, ampak v svoj napor, da ti ljubezenski plen ne pokvari slike. Zato si zaljubljenci v vsem pritrjujejo, briga jih, kaj govorijo, tipi z lahkoto postanejo navdušenci za modne trende in punce za nogomet in avtomobile, besede so tako ali tako samo način, da čim dalj ostajajo skupaj, kot Šeherezada iz Tisoč in ene noči; pri zaljubljencih je bistvo komunikacije ravno v tem, da je vsebina besed brez pomena. Ko to spoznajo, so zreli, da ostanejo skupaj, če znajo še naprej postavljati besede v drugi plan. Če jim postane pomembno, kaj besede pomenijo, pa naj pazijo, ker pač nimajo tistega, da bi bilo vredno položiti večjo stavo. Kvečjemu stavo na eno noč, o Šeherezadi pa ni smiselno sanjariti. Komunikacija je eksces, ne pa vnaprej ubesedeno in znano.

Se bomo kmalu lahko pogovarjali s psi in mačkami?

Kot je pri papagajih. Ki nas očarajo, ker izgovarjajo besede. In potem razglabljamo, koliko papagaj razume. Seveda ničesar. Papagaj ponavlja, ker je navajen v džungli posnemati vse zvoke svojega drevesa, kjer ima dom. Zato, da potem leta naokoli, kriči posnetke tistih zvokov in upa, da si bo kakšna papagajka zaželela gnezditi na tako blagoglasnem mestu. Brez kričavih opic, recimo. Nekako tako, kot bi moški nosili pri sebi album fotografij svoje hiše, avtomobila, službe, vikenda. (Sicer pa, mar je imidž kaj drugega?) Papagaj ima, skratka, naravni magnetofon, ljudje pa vanj posnamemo svoje besede in imamo potem občutek, da s papagajem komuniciramo. Zaljubimo se v lastne besede. Kako človeško. Čeprav hoče papagaj v glavnem povedati le to, da je potreben. Papagajke. In če bi nekoč mimo res priletela kakšna papagajka, mar bi jo, mislite, res navdušil pisani hrestač z »Beno gre po jajca« ali »Dobro jutro, dober dan, lahko noč in na pomoč!«.

In zakaj pišem vse to? Ker sem danes izvedel, da je tisti krokar pred porodnišnico neko žensko kljunil v nogo, nato pa zletel na glavo njenega od strahu okamnelega moža in ga od zgoraj dolgo, dolgo gledal naravnost v oči. Navzoči so trepetali, če bo kljunil, pa ni. Se je pa dotaknil možakovega nosu in nato odletel. Zdaj se govori, da je krokar zblaznel in bi ga bilo treba prijaviti lovcem. Osebno pa mislim, da hoče le nekaj skromnega sporočiti. Kar mu dolgo ni uspevalo. Dokler ni ugotovil bistva človeške komunikacije. Saj že veste: eksces.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.