Pena tekočega žada
Ko je legendarni kitajski vladar Shennong nekega popoldneva pil vročo vodo, mu je veter v skodelico prinesel lističe z bližnjega grma. Cesarja je prijetno presenetil novi okus, všeč pa mu je bila tudi barva. Od dvorjanov je zahteval, naj si pozorno ogledajo omenjeni grm. Tako so leta 2737 pred našim štetjem odkrili rastlino, ki so jo znanstveniki veliko pozneje poimenovali Camelia sinensis. Seveda govorimo o čaju.
Kadar se mi zazdi, da svet razpada, da si je težko zamisliti že samo jutrišnji dan, si prek ščepca čajnih lističev nalijem vrelo vodo. In nenadoma iz »pene tekočega žada« – kot je ta napitek poimenoval daoist Laozi – zadiši celina, oglasi se samospoznanje in v dušo se povrne umirjenost, ki se ji nato pokori celotno vesolje. In kadar se prestrašim uničevanja civilizacije in smrti humanosti, pomislim, kako na Daljnem vzhodu pravkar poteka prvo letošnje nabiranje čaja. Nabiralci s prsti odtrgajo popek ali dva, tri mlade lističe – in v tem letošnjem aprilu je vse povsem enako, kot je bilo pred pet tisoč leti. Esenca novega življenja ne podleže obupu človekove nepopolnosti.
Zdavnaj pred tem, ko je nafta postala mantra globalizacije, sta bila Vzhod in Zahod povezana s čajem. Z njim se je trgovalo, zaradi njega se je vojskovalo, tako da ni pretirano reči, da je čaj oblikoval moderni svet. Hkrati ga je povezal celo z imenom, ki je k nam prišlo iz kitajskega jezika. »Cha«, mu pravijo Kitajci na severu te dežele. Iz tega je nato v perzijskem jeziku nastal »cha-yi«. »Te«, izgovarjajo tisti na jugu, od katerih so nizozemski trgovci v 17. stoletju kupovali žlahtne lističe, ki so v Evropi postali »tea«.
Tako pravzaprav, ko pijemo čaj, govorimo vsi isti jezik. Iz pene tekočega žada srkamo tisto življenjsko energijo, ki jo je veter prinesel vse do cesarjeve skodelice z vrelo vodo. Legendarni Shennong je ukazal, da je treba vodo pred pitjem prevreti in tako poskrbeti za varovanje zdravja. Nato pa je vesolje vanjo dodalo še kapljico umirjene harmonije. Tako se pravzaprav rojevajo civilizacije.
