Poredni proti pridnim
Delovna etika in marljivost kot ultimativna vrlina morda ni ravno najboljše možno orodje v boju z virusom.
Odpri galerijo
V času epidemije je morda res najbolje prisluhniti nasvetom modrih ljudi, malo ispreči in za nekaj časa se odreči tako čaščeni pridnosti. FOTO: Jure Eržen/Delo
Na epidemiološkem zemljevidu Slovenije žal še vedno prevladuje oranžna barva, epidemija je podaljšana za en mesec. Vrste pred trgovinami in policijska ura bodo še nekaj časa naša stalnica.
Ker smo državljani poredni in radi nagajamo dobrodušnim oblastnikom, ki garajo po 16 ur na dan, da bi reševali naše življenje, nas morajo vsaj ponoči zapreti med štiri stene, da nam ne bi padla na pamet kakšna neumnost in bi se šli okužit ter umret. Tako, iz čiste porednosti. Poredni državljan ne le da ne mara vlade, ne mara niti samega sebe in je pripravljen tudi umreti zgolj zato, da bi nagajal oblasti.
Tako nekako zveni hudo poenostavljen in s krepko dozo cinizma zabeljen povzetek provladnih razlag, zakaj nam boj z epidemijo ne gre.
A že vožnja z avtomobilom po Sloveniji v kolonah jutranje in popoldanske prometne konice kaže, da je pri nas tudi zelo veliko pridnih ljudi. Takšnih, ki delajo, da bi preživeli sebe in svojo družino. Jasno je, da ne morejo vsi delati od doma in da je bolje, da ljudje delajo, kot da v nedogled doma čakajo na delo.
Morda bi se morali vprašati, ali nam v teh razmerah ni bolj kot porednost v napoto prav naša delovna etika, marljivost, ali kar lepo po domače, pridnost?
Skušajmo si priklicati v spomin čas pred epidemijo, saj ni tako daleč, komaj dobro leto nazaj. Spomnimo se, kako smo z nekakšno mešanico posmeha in pomilovanja gledali sodelavce, sošolce, prijatelje, znance, ki so ob najmanjšem nahodu ali glavobolu ostali doma na bolniški.
Kolikokrat smo se pred sodelavci hvalili, da se ne spomnimo, kdaj smo nazadnje bili pri zdravniku? Kolikokrat se nam je zdelo fino pohvaliti se, da v zadnjih toliko in toliko letih niti en dan nismo ostali doma zaradi bolezni?
Kaj, če je globoko zakoreninjena pridnost, skupaj s strahom za službo in željo ne ostati brez koronskega dodatka, večja cokla boju proti epidemiji od razvpite porednosti?
Ker smo državljani poredni in radi nagajamo dobrodušnim oblastnikom, ki garajo po 16 ur na dan, da bi reševali naše življenje, nas morajo vsaj ponoči zapreti med štiri stene, da nam ne bi padla na pamet kakšna neumnost in bi se šli okužit ter umret. Tako, iz čiste porednosti. Poredni državljan ne le da ne mara vlade, ne mara niti samega sebe in je pripravljen tudi umreti zgolj zato, da bi nagajal oblasti.
Tako nekako zveni hudo poenostavljen in s krepko dozo cinizma zabeljen povzetek provladnih razlag, zakaj nam boj z epidemijo ne gre.
A že vožnja z avtomobilom po Sloveniji v kolonah jutranje in popoldanske prometne konice kaže, da je pri nas tudi zelo veliko pridnih ljudi. Takšnih, ki delajo, da bi preživeli sebe in svojo družino. Jasno je, da ne morejo vsi delati od doma in da je bolje, da ljudje delajo, kot da v nedogled doma čakajo na delo.
Morda bi se morali vprašati, ali nam v teh razmerah ni bolj kot porednost v napoto prav naša delovna etika, marljivost, ali kar lepo po domače, pridnost?
Skušajmo si priklicati v spomin čas pred epidemijo, saj ni tako daleč, komaj dobro leto nazaj. Spomnimo se, kako smo z nekakšno mešanico posmeha in pomilovanja gledali sodelavce, sošolce, prijatelje, znance, ki so ob najmanjšem nahodu ali glavobolu ostali doma na bolniški.
Kolikokrat smo se pred sodelavci hvalili, da se ne spomnimo, kdaj smo nazadnje bili pri zdravniku? Kolikokrat se nam je zdelo fino pohvaliti se, da v zadnjih toliko in toliko letih niti en dan nismo ostali doma zaradi bolezni?
Kaj, če je globoko zakoreninjena pridnost, skupaj s strahom za službo in željo ne ostati brez koronskega dodatka, večja cokla boju proti epidemiji od razvpite porednosti?
