Prepiraj se z mano!
Gotovo vsakdo pozna kakšnega tečneža, ki je sposoben nenehno nergati in se prepirati prav povsod – v službi, doma, v trgovini, pri zdravniku, na banki, z mojstri, s prijatelji, z znanci in neznanci … To je nedvomno ne le neprijetno, ampak tudi naporno prenašati. Druga skrajnost pa so ljudje, s katerimi se tako rekoč ni mogoče spreti. Četudi se s čim ne strinjajo, raje ne ugovarjajo, da bi se izognili kakršnemukoli sporu, oziroma se umaknejo, če morebiti začutijo, da bi se kdo hotel kregati z njimi.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da so prve osebe neznosne, druge pa idealne, slika ni tako črno-bela. Nekdo mi je nedavno kot enega od razlogov za razhod s partnerjem navedel ravno njegovo neprepirljivost: »Si predstavljaš, s tem človekom se niti skregati ni mogoče!« Za hip sem začudeno pogledala z mislijo – zakaj bi si človek to želel? A v naslednjem trenutku sem razumela, kaj hoče povedati.
V mojih domačih krajih s(m)o ljudje v medsebojnih odnosih na vseh ravneh bolj neposredni. Če se kdo s čim ne strinja, ga kaj razjezi ali prizadene, to običajno odkrito pove. Ker je pogosto takšna tudi druga stran, kdaj ob tem padajo ostre, težke besede, ki jih spremljajo povzdignjeni glasovi. Komu iz drugega dela naše dežele, kjer se komunicira bolj previdno in v rokavicah, bi se morda zdelo, da gre za pravo vojno. A v resnici gre tako rekoč za vsakdanji ritual, ki si ga nihče posebej ne jemlje k srcu.
Ko obe strani izlijeta svoja čustva in povesta, kar sta imeli povedati, gresta nato brez težav na kavo, na pivo, se objameta ali celo skleneta posel; razen v primerih, ko se razlike izkažejo za nepremostljive in se poti razidejo. Kljub občasni vroči krvi je v resnici tam veliko več solidarnosti in sodelovanja pri doseganju skupnih ciljev kakor kje drugje, kjer so odnosi sicer videti zelo uglajeni in prijazni, a se udeleženci v resnici niso sposobni ničesar dogovoriti ali stopiti skupaj.
