Silicij si, v silicij se povrneš
Ko sem premaknil računalniško miško, se je začel ekran bliskati. Ko sem v drobovje mašine poslal ukaz A, je stroj izvedel operacijo B. Vse je šlo narobe. Moje osnovno delovno sredstvo ni več delovalo. Razpad sistema. Ugašal je. Kot da mu eden za drugim odpovedujejo notranji organi.
Po spominu sem pobrskal, kaj vse sva doživela, odkar sva se spoznala. Veliko vsega je bilo. Več deset milijonov znakov sem prek tipkovnice poslal v pomnilnik. Vrtel mi je radijska poročila in stare pesmi. Na ekranu sem videl zmage in poraze. V skladišču sem hranil nekaj tisoč fotografij. In nekaj milijonov podatkov. Več deset tisoč prebranih in neprebranih elektronskih sporočil. Ekran, ki se je sesipal kot grad iz posušenega peska, je bil moje okno v druge podatkovne galaksije. Postajal sem otožen.
Spomnil sem se na Staro zavezo, prvo Mojzesovo knjigo, Genezo, odlomek o izgonu iz raja: »Zares, prah si in v prah se povrneš.« Silicij si in v silicij se povrneš.
Poslavljal sem se od starega prijatelja, ki se je še vedno bliskal, notranji organi pa so mu, tako se mi je zdelo, odpovedovali. Star je bil, res je. Kako naj ga recikliram, da bo silicij, ki je v njegovem drobovju, uporaben za prihodnje generacije? In menda so notri še neke uporabne sestavine.
In vendar mi med poslavljanjem upanje še ni povsem ugasnilo. Dokler ekran dokončno ne ugasne, tudi upanje tli. Pritiskal sem na tipkovnico, da bi iz notranjosti stroja prišlo kakšno up budeče sporočilo. Nič. Še enkrat sem si ogledal starega prijatelja. Ga skušal obuditi z miško. Nič. In še en, zadnji pogled.
Potem sem ugotovil, da je ploščica pod tipkovnico, po kateri je mogoče podrsati s prstom, umazana. Grozljivo umazana. Videti je bila kot napol zasušena, nepomita posoda. Morda so bili na njej celo sledovi solate in špagetov. V roke sem vzel krpo za pomivanje posode. In svinjarijo počistil.
Še vedno dela, moj stari prijatelj.
