Tako sta se pogovarjali zadnji dve

Spominski prepis pogovora zadnjih severnih belih nosoroginj, ki sem mu prisluškovala v rezervatu Ol Pejeta.
Fotografija: »Mami, mami, a bom lahko tokrat končno nekoga nasadila na rog?« so Fatu zažarele oči. »Daj, ne nori, mala. Če boš kaj poskušala, bo konec s priboljški. Uh uh, kako mi je zdajle zadišal hrustljavi korenček. Zaradi trave me ves čas napenja,« je povedano z vlažno frfotajočim zvokom izpod repa podkrepila Najin. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek
Odpri galerijo
»Mami, mami, a bom lahko tokrat končno nekoga nasadila na rog?« so Fatu zažarele oči. »Daj, ne nori, mala. Če boš kaj poskušala, bo konec s priboljški. Uh uh, kako mi je zdajle zadišal hrustljavi korenček. Zaradi trave me ves čas napenja,« je povedano z vlažno frfotajočim zvokom izpod repa podkrepila Najin. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek

»Mami, poglej, obiskovalce imava!« je vzkliknila Fatu. »O, pa res, že dolgo jih ni bilo tu. Zachary je povedal, da med ljudmi razsaja neki kronan virus, ki se ga nama sicer ni treba bati,« je hčeri odvrnila mama Najin. »Mami, mami, a bom lahko tokrat končno nekoga nasadila na rog?« so Fatu zažarele oči. »Daj, ne nori, mala. Če boš kaj poskušala, bo konec s priboljški. Uh uh, kako mi je zdajle zadišal hrustljavi korenček. Zaradi trave me ves čas napenja,« je povedano z vlažno frfotajočim zvokom izpod repa podkrepila Najin.

»Prodala bi se za priboljšek!?« je vzrojila Fatu. »Se ne spomniš, kaj nama je govoril dedek Sudan, ki so ga ujeli, ko je bil star dve leti, in zaprli v živalski vrt? 'Nikoli ne zaupaj tistim, ki te prijazno gledajo skozi rešetke.'« »Seveda se spomnim, draga moja, ampak moj revolucionarni ogenj je ugasnil. Tu v rezervatu nama ni hudega, poleg tega … mi je res všeč, ko me Zachary čoha za ušesi, po trebuhu, pod pazduho … Sploh pa, ljudem bi morala biti hvaležna, ker se trudijo rešiti najino vrsto …«

»Bla bla bla! Potem ko so nad nami skorajda izvedli rinocid. Ti imaš zaradi življenja v kletki slabe zadnje noge, ko so naju iz Češke preselili v Afriko, sva morali najprej na shujševalno dieto, mene pa zdaj maltretirajo vsakih nekaj mesecev. Zbodejo me v ta zadnjo in potem se ne spomnim nič več. Ko se zbudim, pa mi je strašansko slabo,« je jezno govorila Fatu. »Vse to delajo v tvoje dobro, draga Fatu. Da boš nekega dne mama, jaz pa babica,« se je zasanjala Najin. »Mnja, malo družbe ne bi škodilo,« se je omehčala tudi Fatu.

»Ampak mami, mi vseeno nekaj obljubiš?« »Povej, hčerka moja.« »Bom lahko enkrat res uporabila svoj rog? Saj zato ga imamo, da ga komu POKAŽEMO.« »Joj, si naporna!« je zavzdihnila Najin. »No, prav, ko naju bo obiskala delegacija politikov iz Vietnama ali Kitajske, ti dovolim.« To je spominski prepis pogovora zadnjih severnih belih nosoroginj, ki sem mu prisluškovala v rezervatu Ol Pejeta, oziroma vsaj tistega, kar sem razumela, saj sta sta angleščino ves čas mešali s svahilijem in češčino. 

Preberite še:

Komentarji: