To je gola resnica

»S tem, ko svoje sanje izpostaviš javno, s sliko, se razstaviš v času, se glorificiraš, se podpišeš za večnost.«
Fotografija: Dušan Jovanović FOTO:: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Dušan Jovanović FOTO:: Jure Eržen/Delo

Razmišljam, kaj bi rekel Dušan Jovanović, če bi zdaj prebiral pretresljive tekste svojih študentov, če bi poslušal, kaj o njem govorijo prijatelji, soustvarjalci na žalni slovesnosti v ljubljanski Drami.

Njegova muza Polona Juh ga je opisala kot človeka noro lepe domišljije, skladatelj Drago Ivanuša je povedal, kaj vse se ne bi zgodilo, če ga ne bi srečal, Ivo Svetina se je spomnil časa gledališke avantgarde v šestdesetih, ko je bil del njegovega plemena Pupilčkov, dramaturg Tomaž Toporišič ga je videl kot meteor, ki je vstopil v gledališče, Svetozar Cvetković je rekel, da »Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti«. Igralec Bogdan Diklić je rekel to, kar čutimo vsi, ki smo ga vsaj malo spoznali. Da o Dušanu ne more govoriti v pretekliku, »saj je njegov obstoj vtkan v vse časovne oblike«.

Spomnim se, kako mi je tarnal, da ga direktor Beletrine Mitja Čander že leta priganja, naj napiše avtobiografsko knjigo. In spomnim se, kako je po dolgem izmikanju nenadoma našel ključ in se strastno lotil pisanja ter si, inovator, pionir, izbral čisto posebno formo. Jovanovićeva knjiga je brezkompromisna, na trenutke ostra in surova, nato spet poetična, strastna, ves čas cepljena s silo Bukowskega in Zupana, nekakšen žanrski hibrid, kjer se pred bralcem razprostira galerija osebnosti, sodobnikov, memoarov iz pretresljivega otroštva – in poezije. Ker Dušan Jovanović je bil poleg vsega tudi pesnik. Morda je svojo najlepšo pesem Nisem napisal o tem, o čemer je mislil, da ni.

»S tem, ko svoje sanje izpostaviš javno, s sliko, se razstaviš v času, se glorificiraš, se podpišeš za večnost,« mi je rekel v intervjuju pred mnogimi leti, kot da bi vedel, da bo moral nekoč izpisati vsaj drobec resnice, ki je navdihoval njegove gledališke sanje. Na potovanju skozi knjigo Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, ki jo bodo od danes lahko v podlistku spremljali bralci Dela, bomo še enkrat prehodili njegovo življenjsko in ustvarjalno pot – in začutili nov pomen njegovega stavka, ki zareže v bralca na zadnji platnici knjige. »To ni poezija, to je gola resnica.«

Preberite še:

Komentarji: