Tudi to, da, tudi to

Ko se je pomlad prevešala v poletje, so počasi pričele prihajati iz gozda.

Sprva tako, da jih nismo opazili, ena po ena, previdno, počasi, postale so nad vrtom in se nato prek jase vrnile med smreke, kot bi se hotele zgolj prepričati, da so še vedno dobrodošle, da jim ta prostor še pripada. Pohiteti bodo morale, so vedele, kot tiste pred njimi in tiste pred tem, v le nekaj tednih bodo morale opraviti vse, kar nas zaposluje leta in leta, vsa stremenja in vse zdrse, vse stlačeno med maj in junij.

Ko so vedele, da bodo varne, so se nad hišo spustile v gručah. Iz črnine, ki je zabrisovala gozdno pot, so stopile majcene, a svetle, svetle, vse svetlejše, dokler niso poplesavale nad travo in gredicami, utripale, zdaj tu, zdaj tam, dokler jih ni bilo toliko, da bi jih lahko povezal v risbo. Zakričala sva malemu, naj pride na vrt. Nekaj bi ti pokazala, pa hitro, da ne odletijo, in iz hiše je pritekel bos, oblečen v spodnji del pižame.

Vklesano v marmor

Podil se je med njimi kakor enak med enakimi, krilil z rokami in cvilil, še cvilil. Poglejta jih, poglejta jih, se je metal za njimi in jih poskušal uloviti, zagrabil v zrak, zagrabil v prazno, nato pa spet in spet in spet in spet. Sčasoma se je upehal, a upehale so se tudi one, in ko so se nekatere med njimi že začele vračati, se pomikati nazaj proti gozdu, od koder se bodo spet vzele ob naslednji jasni noči, je zagrabil znova, zadnjič. Ko je počasi priprl dlan, je v njej nekaj utripalo, se nekaj kobacalo, nekaj poskušalo uiti. Razprl je prste in čakal, da bo odletelo, a padlo je na tla, med travo, nato pa – tri, štiri – začelo ugašati.

Stali smo nad njo in čakali, čeprav je vsak od nas vedel, da čaka zaman, jaz pa sem pomislila, da je to tisto, kar znamo, tisto, kar smo – opazovati, kako ugaša kresnica, in si reči, to je lepota. Tudi to, da, tudi to.