Zakon življenja
Popelje nazaj. V neke druge čase. V tiste iz »petdeset i neke«, kot je v pesmi Računajte na nas pel – prav tako jugoslovanski kantavtor – Đorđe Balašević. Ki ga, kot Mire Furlan, že dve poletji ni več med nami. Ostali, za vedno, pa so njuni umetniški presežki. Mirini filmi, Balaševićeve balade, ki smo jih malone znali na pamet.
Imej me rajši od vsega na svetu ni le avtobiografija. Gre za prozo, prežeto s čustvi. Je pričevanje. Skozi refleksije Mira Furlan prikazuje svoj notranji svet, obenem pa tudi najhujši čas vojne. V svojih dnevniških zapisih ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj sebi.
Pretresljiva izpoved, polna bridkosti, a tudi radosti, je pravzaprav lekcija, ki jo na začetku pospremi citat Martina Luthra Kinga: »Na koncu se ne bomo spominjali besed svojih sovražnikov, ampak molka svojih prijateljev.« To jo je najbolj bolelo.
Nekoč mi je prijatelj Aljoša navrgel, da je molk zlato. Nisem sprejela. Ampak to je druga zgodba. Mira Furlan je že kot deklica hrepenela po prijateljih, ki bi jo »imeli rajši od vsega«, a je izstopala zaradi bujne domišljije in načitanosti. »Igralstvo bo moja rešitev pred življenjem, pred bolečino, pred smrtjo …,« si je mislila, kasneje pa dojela, da je bilo tudi prekletstvo.
»Miro so ljubili mnogi. Močno in tudi preveč. In se hkrati bali njenega talenta, njene sile, lepote, občutljivosti. Tisti, ki so preveč ljubljeni, so v nekem trenutku zasovraženi s prav takšno silo. Takšen je zakon množice,« je za Sobotno prilogo zapisala kolegica in izvrstna novinarka Vesna Milek.
Pa vendarle. Nekoga moraš imeti rad. Kot je že davno napisal Ivan Minatti. Z nekom moraš v korak, v isto sled. Takšen je zakon življenja.
