Kaj za starejše pomeni dostojno življenje? To je možnost uresničevanja vseh pravic, ki nam pripadajo, življenje, vredno človeka, dostopnost do vseh potrebnih storitev, predvsem zdravstvenih in varstvenih, zagotovljena materialna varnost, denimo stanovanje in hrana, da lahko normalno živimo, da nismo v strahu pred slabim finančnim stanjem in nasiljem, dostop do novega znanja ter možnost dostopa do vseh aktivnosti in pravic.

Tako so ugotavljali udeleženci spletne kavarne v organizaciji Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus), ki so jo posvetili svetovnemu dnevu ničelne tolerance do diskriminacije. Opozorili so na številne pravice, ki so pogosto samo na papirju, in težave, ki jih imajo zaradi tega. Predvsem gre za (ne)vključevan­je starejših v procese odločanja, slabšanje materialnega položaja in naraščanje revščine.

Brez konvencije o pravicah starejših

Moti jih preveč starizma, skupaj s predsodki in stereotipi ter diskriminatornim ravnanjem, ki je vpeto v naše življenje, vpeljevanje samo digitalnega dostopa do storitev, kar je za mnoge starejše nesprejemljivo, predvsem pa bi morali pomagati ljudem, da pravočasno pridejo do zdravstvenih storitev. Izrazili so tudi obžalovanje, da so se predstavniki varuha človekovih pravic na povabilo v spletno kavarno opravičili, od zagovornika načela enakosti pa niso dobili niti odgovora, kar po njihovem kaže na njun odnos do problemov starejših.

Podpredsednica Zdusa Jožica Puhar je opozorila na številne pomembne dokumente v mednarodnem in domačem okolju. Na mednarodni ravni je najpomembnejša splošna deklaracija o človekovih pravicah in svoboščinah: »Imamo že nekaj sprejetih konvencij, ki ščitijo pravice otrok in invalidov, nimamo pa konvencije o človekovih pravicah starejših, za kar si zelo prizadevamo.«

Veliko je dokumentov na evropski ravni, različne deklaracije in razvojne resolucije, ki se nanašajo na socialne pravice. Puharjeva je opozorila na za starejše zelo pomemben madridski akcijski načrt o staranju, ki mu je sledila lizbonska deklaracija, in na vse deklaracije, ki jih sprejemajo trojke predsedujočih držav EU.

Cilji trajnostnega razvoja ZN

Opozorila je tudi na cilje trajnostnega razvoja ZN, ki se ne nanašajo samo na starejše, ampak na vse. Med njimi so zapisani odprava revščine in lakote, skrb  za zdravje in dobro počutje, kakovostno izobraževanje, enakost spolov, čista voda, cenovno dostopna in čista energija, dostojno delo in gospodarska rast, odpravljanje neenakosti, oblikovanje trajnostnih mest in skupnosti, odgovorna poraba in proizvodnja, podnebni ukrepi, mir, pravičnost in močne institucije; predvsem to zadnje v tem času zveni kar sarkastično, je pripomnila Puharjeva.

Izpostavila je nekaj zavez iz Madridskega akcijskega načrta o staranju: vključevanje staranja v vse politike, družba za vse starosti, zagotavljanje popolne integracije in udeležba starejših, spodbujanje pravične in trajnostne gospodarske rasti, prilagajanje socialne zaščite demografskim spremembam, omogočanje odziva trga dela na demografske spremembe, spodbujanje vseživljenjskega učenja, zagotavljanje kakovosti življenja in vzdrževanje samostojnega življenja, vključevanje načela enakosti spolov in spodbujanje medgeneracijske solidarnosti.

Pomembno je vedeti, da smo pred zakonom vsi enaki

Na nacionalni ravni pravice in možnosti do enakega življenja za vse utemeljuje že ustava, kar 20 členov se nanaša na zaščito pravic, enakost in preprečevanje diskriminacije. Zelo je pomembno, da imamo zakon o varstvu pred diskriminacijo, v katerem je zapisano, da je diskriminacija vsako neupravičeno, dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi posebnih okoliščin, ki imajo za cilj in posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja in uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in podobno.

Sporno se jim zdi vpeljevanje samo digitalnega dostopa do storitev, kar je za mnoge starejše nesprejemljivo. FOTO: Blaž Samec/Delo

»Za nas je ključno zavedanje, da smo pred zakonom vsi enaki, starejši, mlajši in srednja generacija, in nas nobena ureditev ne sme na noben način diskriminirati. Za ugotavljanje, kako skrbimo za dostojno življenje in dostojanstveno staranje, pa moramo pogledati več različnih okoliščin. Ena je dostopnost do dela, zaposlitev, vstopanje v delo in izstopanje iz dela, materialni položaj, bivanjske razmere, enakost spolov, vključenost v družbo in vključevanje v odločanje. Ti elementi so za nas izjemnega pomena,« je pojasnila Jožica Puhar.

Povedala je, da letos preverjajo, kako izpolnjujemo Madridski akcijski načrt o staranju. Poročilo o tem je Zdus oddal ministrstvu za delo, ki ga bo predložilo zunanjemu ministrstvu, nato pa to spremlja evropska ekonomska komisija ZN. V poročilu so med negativnimi izkušnjami poudarili, da so domovi za institucionalno oskrbo arhitektonsko zastareli in neprilagojeni na posebne razmere, kot je epidemija. Opozorili so na neustreznost standardov in normativov v negi in oskrbi, podcenjevanje kadrov v tej dejavnosti in njihovo veliko pomanjkanje.

Iskanje rešitev za boljši zdravstveni sistem

Opažajo pojave diskriminacije pri nedostopnosti bolnišnične in zdravstvene oskrbe, šibkost zdravstvenega sistema tudi na primarni ravni, s povečevanjem čakalnih dob in slabo dostopnostjo, visok delež umrlih, zaprtost in izolacijo, ki je porajala vprašanj o avtonomnosti in samostojnosti starejših. Zaradi tega se povečujejo osamljenosti ter posledice na psihičnem in fizičnem zdravju. Oskrba starejših, ki živijo doma, ostaja na ramenih prostovoljcev in občinskih organizacij, predvsem civilne zaščite, RK itd.

Med pozitivnimi izkušnjami pa so v poročilu izpostavili povečanje uporabe digitalne informacijske tehnologije, kar je stimuliralo medgeneracijsko sodelovanje, prepoznavanje vloge in pomena tega tudi za vsakdanje življenje. Izboljšalo se je tudi prepoznavanje vloge prostovoljstva ter povezav med različnimi starostnimi skupinami, utrjevanje sodelovanja med različnimi akterji, na področju nege in oskrbe v vsakdanji praksi.

Povečali so se pritiski na zdravstveni sistem za iskanje smotrnih rešitev, hitro prilagajanje domov za starejše za potrebe diferenciranega bivanja glede na zdravstveno stanje, takojšen pristop k deinstitucionalizaciji domov in širjenju kapacitet za dolgoročno oskrbo. Pospešilo se je delo za sprejemanje zakona o dolgotrajni oskrbi in njegov sprejem. Pozitivno je tudi povečanje proračunskih sredstev za plače negovalcev in splošnega pomena počutja za duševno zdravje starejših in najmlajših starostnih skupin, povečanje solidarnosti med mladimi in starejšimi ob spoznanju skupnih izzivov, podpora mladim s strani starejših v prizadevanjih za ohranjanje okolja in za eksistenco.

Med drugim je poudarila, da dostojno življenje v naši družbi ovirajo prekarno delo mladih in neustrezna štipendijska politika, pozno vstopanje mladih na trg dela, prenizke pokojnine določenega dela upokojencev, rušenje razmerja med javnim in zasebnim v izobraževanju in zdravstvu, pri čemer je vse zasebno bolj ali manj rezervirano za bogatejše sloje, nedostopnost do širokopasovnih omrežij na nekaterih območjih, kar povzroča težave pri digitalizaciji. Za vse pa se pojavlja tudi problem razpolaganja s stanovanji in nepremičninami, pri čemer mlade materialni pogoji omejujejo pri pridobivanju stanovanj in osamo­svajanju.

Nevključenost v odločanje

Po njenih besedah so vse generacije, razen srednje, prikrajšane, ker niso dovolj vključene v odločanje: »Ni participativnih modelov, v podjetjih pa je to odvisno od zavestnih lastnikov. Zavedanje o pomenu sodelovanja pri odločanju je najbolj razvito v tistih občinah, kjer imajo svete za starejše in participativne proračune, na ravni države pa je bolj na papirju kot v realnosti.«

Ob vsem tem se povečuje tudi revščina, ki prebivalce ovira na vseh področjih: »Materialni položaj daje možnost za dostojno življenje vseh. Pri nas je 12,4 odstotka ljudi pod pragom revščine, revnih starejših od 65 let je več kot 22 odstotkov, kar 24 odstotkov žensk, starejših od 70 let, tvega revščino. S tem se že dolgo borimo, a brez velikih uspehov.«

Marija Krušič, predstavnica Zdusa v skupini za državne preventivne mehanizme pri varuhu človekovih pravic, je opozorila, da je po njenih izkušnjah in obiskih v veliko domovih slabo poskrbljeno za ljudi z demenco, saj zaposleni večinoma ne vedo, kako delati z njimi. Predstavniki varuha človekovih pravic in drugi pa hodijo v domove, ki imajo posebne oddelke za ljudi z demenco, v katerih je to dobro urejeno. Opozorila je, da bi bilo treba poskrbeti za ljudi z demenco v vseh domovih.

Več sodelujočih je izpostavilo, da jih moti uporaba izraza starostniki. Puharjeva je dejala, da se skupaj z novinarji bojujejo, da bi spremenili terminologij; slavisti so namreč izraz starostniki nepremišljeno vključili v predpise o uporabi slovenščine, zdaj ga vsi nekritično uporabljajo. Ob tem pa je v Evropi v  uporabi izraz starejši ljudje ali starejše osebe. Opozorila je tudi, da z uporabo izraza ranljive skupine, kamor pogosto uvrščajo tudi starejše, ni ustrezna: »To ne odraža primernega odnosa družbe do velikega dela prebivalstva. Ranljiv je morda določen del ljudi, ki so bolni in ne morejo upravljati s sabo, več kot tri četrtine starejših je aktivnih, skrbijo samo zase in so pripravljeni prenašati izkušnje, sprejemati znanja.«

Diskriminatorni preventivni zdravstveni pregledi

Jožica Puhar je opozorila še na en primer diskriminacije, to so preventivni zdravstveni pregledi. Ti pregledi so namreč omogočeni samo do neke starostne meje; program Zora na primer do 64 let, program Dora do 69 let, Svit do 74 let, srčno-žilni preventivni pregledi za moške do 65 in ženske do 70 in podobno. »Od določene starostne meje naprej naš zdravstveni sistem ni več zainteresiran in organiziran za to, da bi ljudi preventivno pregledal. Ena od razlag je, da tako izhaja iz priporočil WHO. Menim, da je to zelo pomemben element diskriminacije starejših.«

Prekarno delo mladih in neustrezna štipendijska politika, pozno vstopanje mladih na trg dela in prenizke pokojnine dela upokojencev obirajo dostojno življenje v naši družbi. FOTO: Blaž Samec/Delo

Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije (SUS), je poudarila, da ne smemo dovoliti, da nas izključujejo: »Vse organizacije, ki se ukvarjamo s problematiko starejših, moramo na tem delati. Imamo slogan nič o nas brez nas. Torej se moramo vsiljevati s svojimi pogledi in stališči, da nas slišijo in upoštevajo. Če govorimo o diskriminaciji, pri starejših je na prvem mestu zdravstvena oskrba, dostop do kakovostnih, pravočasnih in varnih zdravstvenih storitev.«

Ne samo digitalizacija, tudi dostop na klasičen način

Ob nedavnem sprejetju zakona o digitalizaciji so v SUS zahtevali, in minister za digitalizacijo se je z njimi strinjal, da mora biti do storitev še vedno omogočen dostop na klasičen način, kljub vključevanju starejših v izobraževanje: »Ne moremo pričakovati, da se bodo vsi starejši naučili veščin komuniciranja prek sodobnih medijev. Če potrebujem zdravnika in kličem po telefonu, mora biti dostop do njega vsaj v določenih urah, ki morajo biti objavljene. Od ZZZS zahtevamo, da mora poskrbeti, da bodo zdravstvene storitve dostopne, da imamo dostop do zdravnika. Trenutno je 140.000 prebivalcev brez družinskega zdravnika, to mora zavarovalnica zagotoviti, skupaj z odgovornimi deležniki.«

Glede na to, da so lokalne skup­nosti ustanoviteljice zdrav­stvenih domov in prav tako odgovorne za primarno zdrav­stveno varstvo, v SUS predlagajo, da bi bile informacijske točke na enotah ZZZS, kjer bi pomagali ljudem, če ne morejo pravočasno do zdravstvenih storitev. »Če ne moremo priti do pravočasnih in kakovostnih zdravstvenih storitev, je to velika diskriminacija starejših in drugih. Ne sprijaznim se z odgovori, da ni zdravnikov. Problem je tudi birokratizacija in administracija, dajmo se v to enkrat poglobiti, da očistimo tisto, kar je odveč in kar bi lahko naredil nekdo drug.«

Opozorila je še na naraščaje revščine med starejšimi, predvsem pri starejših samskih ženskah z vdovskimi  pokojninami, ki so res nizke. »Tudi tu se trudimo, da bi kaj skupaj uredili.«