V nadaljevanju preberite:

Starejši pacienti, ki zdravnike najbolj potrebujejo, imajo veliko težav pri dostopu do osebnih zdravnikov in specialistov, ugotavljajo v Zdusu. Tudi po telefonu so osebni zdravniki težko dosegljivi, tako da so pacienti, sploh starejši, prepuščeni sami sebi, težko se znajdejo. »Vedno pa bi moral biti čas tudi za paciente, ki vnaprej ne bodo vedeli, kdaj bodo zboleli ali se poškodovali,« pravi mag. Rosvita Svenšek, predsednica Komisije za zdravstveno in socialno varstvo Zdusa.

Zato meni, da naročanje ne bi smelo biti obvezno, temveč le pripomoček za lažjo organizacijo ambulantnega dela, da se pacienti razvrstijo po storitvah, na primer na tiste, ki potrebujejo pregled, bolniško, recepte ali pa preveze.

Naročanja pri osebnih zdravnikih praviloma ne bi smelo biti, njihova vrata bi morala biti ves čas odprta, pravi mag. Svenškova: »Osebni zdravnik je prvi stik pacienta z zdravstveno službo, zato bi morala biti zagotovljena njegova dostopnost. Edino osebni zdravnik namreč lahko pacienta napoti v nadaljnjo zdravstveno obravnavo, če presodi, da je ta potrebna.«

Veliko težav je tudi z zdravstveno oskrbo stanovalcev v domovih za starejše. V Zdusu menijo, da so normativi zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev v njih prenizki.

V Zdusu pa so kritični tudi do dodatnih zdravstvenih zavarovanj, ki jih ponujajo zasebne zavarovalnice, kot so tudi nadomestna in vzporedna, pri katerih pacienti, ki za to plačujejo dodatno mesečno premijo, pridejo prej do zdravnika. To pomeni razslojevanje upokojencev, saj bodo tisti, ki si to lahko privoščijo, imeli boljši dostop do zdravstvenega sistema in zdravnika.