Suzan Gabrijan: osrednja fotografinja največjih kuharskih imen pri nas

Suzan Gabrijan, 44, je po krvi Prekmurka, a je del mladosti preživela v Nemčiji, del študentskih let pa v Avstriji, v Linzu, kjer je opravila magisterij na oddelku za grafično oblikovanje – in šele po vpisu spoznala, da je v program vključena tudi fotografija. Po vrnitvi v Slovenijo je najprej delala za agencije – garaški posel, pravi –, širša javnost pa je njene fotografije z njenim imenom prvič povezala v kuharski knjigi, ki jo je izdal Lidl leta 2017.

Takrat je njena kariera svobodne fotografinje, s fokusom na hrano, dobila zagon. To je bil čas zdaj že znamenitega Netflixa Ane Roš, pozneje njene knjige Sonce in dež, ki jo je sogovornica dopolnila z likovno pripovedjo svojih fotografij.

Predvsem pa je bil to čas, ko se je izoblikoval nabor šefov kuhinje, katerih ambicije so bile dovolj velike, da brez vrhunskih fotografij niso več zmogli. Vsako obdobje ima neko osrednje ime. Če je to pri nas, ko gre za fotografijo hrane, dolgo bil Janez Pukšič, je Suzan Gabrijan dokumentaristka novega slovenskega gastronomskega milenija. Pravzaprav je imela prav srečo: pravi človek, pravo mesto, pravi čas.

To so čudoviti projekti posameznikov, ki oživljajo estetiko naroda

Opazila sem, da vam uspe za skoraj vsakega chefa, s katerim delate, najti lasten likovni izraz. Kako ga izberete, določite? Recimo: popolnoma drugače pristopate k Jorgu Zupanu z njegovim Aftrom kot k Luki Koširju z Griča – čeprav se mi zdita ta dva, kot lika, dokaj podobna. Kako pa ju vidite vi?

Srečo imam, da delam s chefi, katerih krožniki že sami po sebi mejijo na umetnost. Njihova pozornost do detajlov je moj navdih, kako naprej.

Smer fotografije pogosto narekuje že sam prostor: beli prti zahtevajo določeno eleganco, zato bo elegantna tudi luč. Umetna in nadzorovana. Rustikalno gostilno bo poudaril les, fotografija bo nastala predvsem z naravno svetlobo. Kak trendovski vinski bar pa lahko tudi podira vsa pravila klasične fotografije: s pretirano bliskavico, ostrine in neostrine na napačnih mestih, skrajno nenavadne kompozicije. Take imam najraje!

Včasih pa ne gre za prostor, ampak ton. Jorg je funky. Cilj za Aftr je bil že na začetku, da je sproščen, glasen in malo zmešan. Fotografije za Aftr so skrajno butaste … ne spomnim se primernejšega izraza (smeh). Čudaške so in narobne, ampak zato štimajo. Grič pa je restavracija z Michelinovo zvezdico, resno zavezana k zelenemu in trajnostnemu. Ko vstopite, začutite toplino lesa – tako kot Lukovo toplino.

Želim si, da nekdo, ki še nikoli ni bil v kateri od teh dveh restavracij, že po moji fotografiji ve, kam prihaja.

»Na lepem belem krožniku bo za mene hrana vedno najlepša.« Za TaBar. FOTO: Suzan Gabrijan

Kako pa vidite likovni razvoj hrane, krožnikov, postavitev v teh nekaj manj kot desetih letih, kolikor res veliko fotografirate hrano v našem okolju?

Premik je razmeroma velik. Krožniki so veliko bolj izčiščeni, manj je sestavin, manj je kompliciranja. Tudi vizualno se vidi, koliko se chefi ukvarjajo s samo postavitvijo jedi. To pozdravljam. Rada imam čiste in enostavne oblike. Če bi bilo po moje, bi bili vsi krožniki srednje veliki in matirano beli, jed na njih monokromna in vse skupaj bi bilo postavljeno na dosti t. i. negativnega prostora, slikano na enobarvnem ozadju. Ne gre tako, vem (smeh).

Trend barvnih krožnikov je bil k sreči kratkega diha. Ne prenesem hrane na modrem ali rdečem krožniku. Kamenina kot material se je obdržala in jo zna kak chef bolje, kakšen drug pa žal malo manj dobro izkoristiti v prid hrane. Na lepem belem krožniku pa bo za mene hrana vedno najlepša. Zanimivi so tudi eklektični pristopi, to, kar delata na primer Katarina in Jure v Cajnarjih, se mi zdi res posrečeno.

»Še sama se včasih vprašam, zakaj krožnik popolnoma dislocirano postavim na rob mize in ga potem še dolgo premikam gor in dol, dokler se mi razmerja ne zdijo idealna ... Komu bi se to morda zdelo zelo nejasno in verjetno pretirano. Ampak potem izmed vseh nastalih slik res izberem samo eno, na kateri se mi zdi, da vse to štima.« Za restavracijo JB. FOTO: Suzan Gabrijan

Je krožniku s postavitvijo hrane, ki je popolna sama po sebi, težko dati osebno noto fotografa? Je to sploh zaželeno?

Ne, ni zaželeno. Ne gre za moj ego. Jaz sem tukaj izključno v vlogi obrtnika. V fotografiji morate prepoznati chefa, ne fotografa.

Še pred desetimi leti, se mi zdi, smo fotografijo hrane dojemali kot nekaj studijskega, »belega«, tehnično popolnega, z dovršenimi postavitvami hrane. Potem je prišel bolj domačen in romantičen slog uveljavljenih svetovnih blogerk, ki so jih vsi začeli posnemati. Kje smo zdaj? Kakšen slog je v modi?

Golaž-vampi mešano (smeh). Svet se je začel vrteti hitreje, kar je v trendu danes, je jutri stokrat kopirano in videno in potem je čez dva dni že mimo. Vsepovprek torej. Pozdravljam, dokler je kreativno in tudi kakovostno. To zadnje pa je žal dostikrat problem. Sicer je tudi to zdaj že trendovsko: da je namenoma videti slabo in amatersko. Ne vem, nekje bo treba postaviti mejo, ker bomo postali preveč onesnaženi s tem slabim okusom. To, da je nekaj namenoma slabo, je izgovor. Slabo je samo slabo. Pika.

Za nekatere vaše fotografije se mi zdi, da so reportažne. Ujet bežeči trenutek časa. Tudi vi ste eno od njih izbrali kot svoj osebni likovni izbor. Koliko stihije in intuitivnega je mogočega pri fotografiji hrane?

Hrana je živa. V njej uživamo. Se ob njej družimo, veselimo, popivamo, pacamo. Ni boljšega načina pokazati to kot z naključnimi fotografijami. Ampak v tem primeru nujno slikanimi s 35-milimetrskim objektivom!

»Krožniki so veliko bolj izčiščeni, manj je sestavin, manj je kompliciranja. Tudi vizualno se vidi, koliko se chefi ukvarjajo s samo postavitvijo jedi.« Za Restavracijo Grič. FOTO: Suzan Gabrijan

Študirali ste v Linzu, grafično oblikovanje. Fotografijo kot predmet ste pravzaprav dobili nenadejano, za povrhu. So vas o hrani na akademiji kaj naučili? Iz sodobne likovne umetnosti je tematika hrane izginila, se mi zdi.

Hrana na fakulteti sploh ni bila tema. Pogosto dobim komentar: »Joj, hrano lepo poslikati je pa res umetnost zase.« Meni se ne zdi. Verjetno mi občutek za grafično oblikovanje koristi, vendar gre v osnovi za dojemanje likovnega. Močne kompozicije, čutenje oblike in barve ter silnic, ki dajo fotografiji zanimivo dinamiko. Pa če je na sliki krožnik s polento ali kompozicija s stekleničko parfuma, morda abstraktno tihožitje. Gre za občutek, ki ga imaš ali nimaš, in sploh nima povezave s tem, ali si hodil na faks. Dosti res dobrih fotografov nikoli ni študiralo fotografije.

»Hrana ni vedno primarnega pomena. Jed, krožnik, podlaga, sence, silnice v teh elementih, ravnovesje ali neravnovesje ... vse skupaj je podrejeno končni formi celote. Elementi sestavljajo ravnovesje in občutek lepega.« Za bistro Georgie. FOTO: Suzan Gabrijan

Kaj pa oprema: se je v desetih letih bistveno spreminjala? Bi kot fotografinja lahko preživeli samo s telefonom?

Mislim, da bom kot klasična fotografinja z dolgoletnimi izkušnjami vedno stremela k temu, da je fotografija na visoki ravni, in jo bom tudi prepoznala. Žal dosti strank tega občutka ne deli z mano.

Ali tudi vi čutite pritisk tega, da zdaj vsi pričakujejo gibljive slike? Vas ta način pripovedovanja zgodb privlači?

Občutim, ja. Nekako rešujem po svoje – še vedno fotografsko –, ampak prej ali slej bo treba narediti ta korak. Kak kratki video znam narediti, vse, kar vključuje rez in neko smiselno zaporedje zgodbe – to je pa zame že težje.

Petnajst minut s chefom. In dvesto ur v delavnici

Kaj je, ko govorimo o hrani, njeni pripravi, pridelavi, najbolj slikovita slovenska zgodba, ki ste jo imeli priložnost spoznati?

Zagotovo knjiga Sonce in dež Ane Roš. To je bila zame kot fotografinjo krasna priložnost, da se »izdivjam« s fotografijami narave – gobarjev v mističnih gozdovih, lovcev v impresivnem visokogorju, pastirjev v meglicah svežih jutranjih pašnikov, ribičev, čebelarjev … – in potem vse povežem in prenesem v fotografije Anine kuhinje in njenih krožnikov. Slovenija je čudovita, imamo prekrasno naravo in zavedamo se svojih korenin in tradicije. Avtentičnost hrane je vedno na prvem mestu. Hvaležna sem, da sem del tega in da sem to lahko vizualno predstavila bralcem knjige.

»Tako kot so v renesansi proučevali zlati rez in pozneje v začetkih prejšnjega stoletja postavili obliko, barvo in črto v neko idealno matematično razmerje in slavili svobodo jasnega in abstraktnega, včasih morda zgolj z dvema barvnima ploskvama, ki sta dali občutek absolutnega ravnovesja, pa čeprav ne vemo točno, zakaj, tudi sama poskušam ujeti svojo fotografijo v taki dinamiki.« Za Hišo Franko. FOTO: Suzan Gabrijan

Slišim, da otožno pogrešate tudi čase, ko ste delali kot modna fotografinja. Katerega slovenskega kuharja ali kuharico bi vzeli za model, v kakšno vlogo bi ga postavili, v kaj oblekli?

Hm … Slovenski pirelli z njimi bi bil super. Dvanajst bi mi jih mogoče celo uspelo prepričati … Bom razmislila.

S kom na slovenski restavracijski sceni je najlažje delati?

Kot fotografinja nisem samo nekdo, ki drži fotoaparat in daje ukaze, ampak sem za dober portret dostikrat tudi nekdo, ki motivira, spodbuja, stresa butaste šale, da dobi iskren nasmeh. Včasih pa tudi samo prijateljica. Chefi, s katerimi delam, so z leti večinoma postali moji prijatelji, jih zelo spoštujem in imam rada. Ko zgradiš tak odnos, je sodelovanje lahko zelo lepo.

»Moram povedati, kakšno srečo imam, da sem izbrala ta poklic. V njem resno uživam, sploh ko dobim naročnika, ki zna razmišljati sodobno, je drzen in predvsem zaupa, da bom jaz s svojimi čudaškimi postavitvami, slikanjem skozi kozarce z navadno bliskavico ali pa nepričakovanimi neostrinami dala jedi prostor, da zaživi še v nekaj več.« Za Aftr. FOTO: Suzan Gabrijan

Ali v svetu profesionalne fotografije vlada radost?

Brez tega bi že zdavnaj počela kaj drugega. Kdor me pozna, ve, da se vsega, kar me zanima, lotim zelo intenzivno, verjetno celo pretiravam (smeh). Ko ne čutim več strasti, se v rezultatih to vidi in potem me hitro mine in zanese drugam. Na srečo se mi s fotografijo to še ni zgodilo. Verjamem, da zato, ker si po vseh teh letih še vedno znam postaviti izzive, sem radovedna in igriva v tem, kar počnem. In ker imam izjemno srečo opravljati poklic, v katerem se mi zdi, da še en dan nisem delala.

»Včasih je hrani tudi odvzeta osnovna funkcija in je samo element na sliki ali pa jo dam v nov kontekst, tako kot pri seriji Ljubljana je hrana. Ta projekt mi je res prirasel k srcu, ker je zabaven in izziva moje vsakdanje vizualno dojemanje mesta, v katerem živim. Včasih se vprašam: kako da hodim tukaj mimo že deset let, pa tega prej nisem opazila.« Za Gourmet Ljubljana. FOTO: Suzan Gabrijan

Se je iz tega, kar fotografirate za druge, mogoče naučiti kaj zase? Recimo: vem, da si želite ustanoviti center za umik od napornega vsakdana z umirjeno duhovnostjo, meditacijo, zdravo hrano, jogo. Pri kom na slovenskem prizorišču profesionalnega gostoljubja bi, mislite, dobili največ navdiha, največ idej, spodbude?

Idejo sem dobila, ko sem deset dni preživela v samostanu na Tajskem in se učila meditacije. Tam sem v resno skromnih okoliščinah spoznala, kaj in kdo sem, ko nimam nič. In od tam stavek, ki si ga rečem pogosto: »The trick is to learn how to want the things we already have.« (Fora je v tem, da se naučiš želeti si stvari, ki jih že imaš.) Sliši se preprosto, pa ni. Največja ovira življenja so pričakovanja, ki prežijo nad jutrišnjim dnem in nam zato jemljejo danes. Biti v tem trenutku je veščina, ki se je moramo naučiti, in želela bi si prostora, kjer bi lahko ta občutek z ljudmi delila in jih tega naučila.

Mislim pa, da bo obratno, chefi bodo hodili po navdih k meni, saj bodo s tempom, ki ga živijo zdaj, to resnično potrebovali.

»Večkrat mi 'očitajo', da sem fotografsko preveč prepoznavna in da bi neka restavracija delala z mano, ampak bi želeli nekaj unikatnega. To me prav zares užali, ker če sem na kaj pozorna, sem na to, da se ne ponavljam.« Za Gourmet Ljubljana. FOTO: Suzan Gabrijan