Hiša Raduha – oda lesu, kamnu in gastronomiji v slovenski vasici z razglednice

V Hiši Raduha so se prvi pri nas začeli ukvarjati s turizmom, ki je prav v ospredje postavljal prostorsko, arhitekturno in oblikovalsko izkušnjo gosta, potrdi Martina Breznik, z družino lastnica tega butičnega hotela in restavracije. Smo v Lučah, slikoviti vasici, ki je bila v časih nekdanje skupne Jugoslavije pravzaprav znana kot vzorčna alpska idila z razglednice in se je zato vanjo zlivala reka obiskovalcev z juga države.

Sogovornica je bila tudi med pionirji ambiciozne gastronomije pri nas, t. i. slow fooda, ki poudarja uporabo lokalnih, sezonskih in tradicionalnih sestavin ter trajnostne pristope k pripravi hrane. Raduha je zato postajala vse bolj znana po presežni kulinarični ponudbi, ker pa je kraj razmeroma odmaknjen, so gostje vse večkrat namignili, da bi radi prespali. Kot zanimivost: Luče so sicer vasica, ki je imela prvi kmečki turizem v Sloveniji – to je bila kmetija Stoglej, ki je koncept uvedla že leta 1932.

V Raduhi imajo tri vrste namestitev: hiško na drevesu, kozolec in suito. FOTO Arhiv Hr

Istra je zavedanje, da zemlja ne pripada nam, ampak mi pripadamo zemlji

Brezčasno oblikovanje

O tem, kako naprej, so Breznikovi, tedaj še klasični gostinci, začeli razmišljati pred nekaj manj kot dvajsetimi leti. Dizajnerski hoteli takrat še niso bili ravno del redne turistične ponudbe, ampak to, kako se je družina lotila ustvarjanja namestitev in nove namembnosti gospodarskih objektov, z arhitekturnim birojem Odprti krog, je bilo dejansko prav to.

Hiša Raduha je danes potrditev, da je premišljeno oblikovanje – arhitektura in interier – brezčasno. In še pomembnejše: da ga je mogoče dobro lokalizirati in umestiti v kontekst tradicionalne domačije in podeželskega stavbarstva.

Zgodovina posestva namreč sega v leto 1875. Predniki današnje lastnice so posest, ki stoji v središču Luč, prevzeli leta 1929, kar pomeni, da se družina verjetno že pripravlja na slavje stoletnice. Klasična domačija teh krajev je bila: en del gostilna, drugi del pa tišlarija, kar veliko pove o tem, zakaj je tu oblikovan les glavni likovni poudarek.

Petnajst minut s chefom. In dvesto ur v delavnici

Kuhinja na visoki ravni

Mizarstvo je prevzel njen brat, gostilno pa, po mami, Martina Breznik. Postala je že četrta generacija, ki je tu zavihtela kuhalnico, hkrati pa začela spreminjati smer. V kuhinji je, skupaj z možem, ostala do današnjega dne, vendar se šele v zadnjem času znova prebija nazaj na svoje mesto in spet dobiva pozornost – na neki način je to cena, ki jo je plačala za to, da so bili tako uspešni s svojim butičnim hotelom. Namreč: ko je Hiša Raduha postaja vse bolj znana kot namestitev, so ljudje začeli misliti, da to ni več restavracija kot taka, ampak kuhajo le še za svoje goste, kar ne drži – če se napovejo, so zunanji gostje dobrodošli. Je pa tudi dobra plat: že dvajset let imajo konsistentno gastronomsko zgodbo na visoki ravni, brez dram, nihanja in iskanja kuharjev.

Pestrost namestitev: od kozolca do hleva

A nazaj k arhitekturi in oblikovanju, v času pred dvajsetimi leti še bolj tržnima nišama. Pri njih ponujajo tri vrste namestitev: najbolj znani so verjetno po dveh hiškah na drevesu, v smislu ohranjanja etnološke dediščine je zanimiva uporaba kozolca, ki so ga znotraj zasteklili, da je postal apartma. Leta 1988 so ga rešili pred propadom in ga iz petnajst kilometrov oddaljene vasi pripeljali v Luče, znova postavili in pozneje preuredili. Uporabili pa so tudi hlev: kamniti del je postal podnožje za dve dodatni suiti v lesu. Prav tako so se zelo potrudili z obnovo nekdanje gostilne, vse v sodelovanju z arhitekturnim birojem Odprti krog: Jankom Rožičem, Gašperjem Drašlerjem in Matjažem Suhadolcem.

Podobe lesa v Hiši Raduha FOTO Arhiv Hr

Poklon unikatnemu oblikovanju

To je sicer družina, ki se je že od nekdaj zavedala, kdaj je treba najeti strokovno pomoč, in je tudi živela v duhu arhitekture in kakovostne gradnje in oblikovanja. K njim v gostilno, še za časa njene mame, je prihajal eden Plečnikovih sodobnikov in sodelavcev, Ivo Spinčič, se spominja Martina Breznik. Celota tega hotelčka je zdaj poklon oblikovanju, a ne takemu, ki se samo nekje kupi, ampak unikatnemu, izdelanemu prav za ta prostor.

Tu so na primer zabavni opomini, da je v teh krajih doma znamenita solčavska ovca, na tleh najdemo kamne iz bližnje Savinje, sploh izjemni pa so leseni poudarki. Družina zlasti časti oreh, ki so ga v oblikovanje nazadnje zaupali slikarju Mateju Bizovičarju. Glavnina lesa, ki ni vgrajen v stavbo, pa je iz delavnice Šlanger, kjer Jože Strmčnik dobesedno čara iz lokalnih materialov.

Trajnostna in vredna zgodba je to, v kateri s prepletajo sodobnost in tradicija, kamen in les, vonj po macesnovi smoli in sveži postrvi.