To so čudoviti projekti posameznikov, ki oživljajo estetiko naroda

Kaj pa, če gremo še dlje in se vprašamo, ali slovenski ornament živi in se spreminja? Ozrli smo se naokoli in opazili nove zgodbe, mnoge med njimi v okolju, ki je povezano s hrano, industrijo gostoljubja in seveda domačnostjo vsakdanjega gospodinjstva.

Skozi stoletja se je razvijal poseben jezik estetike nekega naroda. V nežnih rokah žensk, ki so z danes že skoraj pozabljeno spretnostjo vezle vzorce na lanene rjuhe in si tako naredile praznične prte. V hrapavih rokah tesarjev, ki so elementom, izdelanim iz lesa, dodali še ornament. Motivi okrasja so v iskanju višjega, lepšega in boljšega dobili svoj pomen, smisel ali simbol – srce je postalo ljubezen, krog pa sonce.

Razstava, ki razkriva sijaj in skrivnosti slovenske preteklosti

Seveda na razvoj etnoloških elementov naroda, med katere lahko uvrstimo tudi ornament, ne moremo gledati tako preprosto, kajti gre za polje študij in vedenja, ki sega v tisočletno preteklost, vse do prazgodovine. A vseeno, če te vzorce pogledamo z očmi vsakdanjega človeka – jih sploh še vidimo, bolje rečeno, zaznamo in spoštujemo?

Kaj pa, če gremo še dlje in se vprašamo, ali slovenski ornament živi in se spreminja? Zagotovo se v marsikateri hiši še vedno najde čudovita skrinja s podobo šopka ali prt z belokranjsko vezenino pisanice med pavi. Pa znamo to sicer nekoliko arhaično lepoto ljudske umetnosti naših prednikov pokazati v novi luči? Ozrli smo se naokoli in opazili nove zgodbe.

Slovenski ornament: ravno prav tradicije in sodobnosti

Da motiv stenskega ornamenta krasi restavracijo Dvorca Gregorčič v Šmarjeti, ni naključje. Prav tukaj se je namreč leta 1900 rodil Jože Karlovšek, raziskovalec in strokovnjak za ornamentiko ter slovensko stavbno dediščino, pa tudi raziskovalec ljudske umetnosti, ki je med drugimi avtorskimi deli izdal knjigo Slovenski ornament (1935). Pred nekaj leti je bil dvorec obnovljen, v njem pa so mesto našli tudi drugi elementi te zgodovinske zapuščine.

»Stenska poslikava zajema vzorec, s katerim je Karlovšek uporabil in predstavil vse svoje znanje. V njegovi knjigi je poimenovan kot okrasek za knjižno opremo in zrcali slovensko dušo v dekorativno-pesniški obliki. Uporabil je pisano paleto motivov: cvetlice, nagelj, srce, zvezdico, goloba, košarico …

Številni motivi so vzeti iz vsakdanjega življenja, nekateri tudi izmišljeni in oblikovani tako, kot narekuje potreba v izražanju ornamenta. Sestava se ne ravna po tujih zgledih, ampak po umetniški zamisli slovenske ustvarjalnosti. V sredinski del je postavil svoji inicialki JK,« vzorec opiše raziskovalčeva vnukinja Katarina Karlovšek, ki se skupaj z družino že več kot desetletje ukvarja s promocijo slovenskih ornamentov in omenjene zapuščine na način, da zaživi na uporabnih predmetih, kot so rokovniki, pisala, skodelice, emajlirana posoda, nakit in podobno.

Pri tem sodelujejo z oblikovalko Ajdo Zorko in drugimi oblikovalci, različnimi proizvajalci in podjetji, kot sta Emo Celje in Zlatarna Celje, pa tudi s Slovenskim etnografskim muzejem. Nedavno se je eden od vzorcev iz stare Karlovškove skicirke v prenovljeni podobi znašel na slovenski mešanici začimb znamke Maestro.

Skodelica za čaj FOTO Blaž Samec

»Ornament se je vseskozi razvijal in odražal kulturo naroda. Zato si danes prizadevam, da nadaljujem njegov razvoj, po meri sodobnega človeka. Oblikujemo ga tako, da je všeč mladim ljudem, da sta ravno prav ujeti tradicija in sodobnost. Bogatimo ga z barvami in tudi dodatnimi elementi – srčki, dodatnimi cvetovi ... Ornament tako postane bolj samozavesten in opažen. Menim, da izraža našo slovensko dušo in predstavlja lepoto po slovensko,« pojasni Katarina Karlovšek.

Karlovškovi ornamenti so vedno moderni in vzbujajo radost že v tretji generaciji zapored. FOTO: osebni arhiv Katarina Karlovšek

Nagelj: z vzhoda na naše luči

Kot na značilen slovenski motiv in ornament bi marsikdo najprej pomislil na nagelj, ki ga imamo za tako svojega. V resnici je prišlek, ugotavlja Karlovšek v omenjeni knjigi: »Verjetno je, da je dospel v našo ornamentiko mnogo uporabljani motiv nageljna od vzhoda (iz Perzije) po posredovanju raznih narodov. Toda Slovenci upodabljajo radi to cvetko še zdaj, glede na to, ker jo goje z veliko vnemo zlasti za okras naših kmečkih hiš.«

Za en dan v Maribor: kje jesti, kje piti in kaj si ogledati

Ta motiv se kot stiliziran vzorec pri nas pogosto pojavlja na vezeninah, tako ga je iz slovenske tekstilne kulturne dediščine že leta 2007 povzela slovenska modna oblikovalka Almira Sadar in to cvetje v tradicionalni tehniki vezenja s križci z volno prenesla na kovino. Izdelki so bili del razstave, ki je takrat nastala pod okriljem Marka Strleta oziroma Strle svetil, razstavni eksponati pa so nato kar dolgo čakali na novo priložnost in zdaj zaživeli v bistroju Aftr, kjer ustvarja priljubljeni chef Jorg Zupan. »Svetila smo za ta namen predelali po svoje in jih prilagodili notranji podobi lokala, vanje smo dodali dve luči – eno funkcionalno, ki sveti na mizo, druga pa sveti v boben in na stropu pričara projekcijo vzorcev,« nam je novo zgodbo opisal Strle.

Kdo bi si mislil, da se sodobna interpretacija vezenja s križci tako dobro vklopi v sodoben interier. Te luči svetijo v bistroju Aftr, žurersko-gastronomskem lokalu na Trubarjevi v Ljubljani. FOTO: Jože Suhadolnik

Slovenska čipka v New Yorku

Vzorec oziroma ornament se je skozi zgodovino znašel tudi na čipki – ta ima v Sloveniji svoj slog in spada v značilno slovensko ornamentiko. V kontekstu prostora pa je dobila nove razsežnosti v rokah arhitektke in oblikovalke Mance Ahlin, o kateri smo slovenski mediji veliko poročali, ko je v teksaškem mestu Waco zaživel skoraj pet metrov velik klekljan mamut z mladičem.

Čipka kot pregrada v newyorški restavraciji Skinos je intepretacija podobe drevesa mastika, ki raste na grškem otoku Hios. FOTO: osebni arhiv Manca Ahlin

Manca ne poustvarja starih vzorcev, temveč je znanje, ki ga je o klekljanju pridobila v Sloveniji, zanjo postalo nekakšen medij za raziskovanje prostora in osebni izraz, ki povezuje tradicionalno s sodobnim. »V svetu se mi je obzorje izjemno razširilo, ko sem videla, da se neka oblika čipke – tudi klekljane – pojavlja v tako rekoč vseh državah in tudi veliko umetnikov je, ki se z njo ukvarjajo v kontekstu sodobne umetnosti, ne le kot ohranjanje tradicije. Tako čipko dojemam tudi jaz.«

Slovenska čipka, intimistični moment vedute ameriškega velemesta. Restavracija Skinos. FOTO: osebni arhiv Manca Ahlin

Njen petmetrski zaslon v videzu drevesa mastika, ki raste na otoku Hios, krasi grško restavracijo Skinos v New Yorku. Steno Starbucksa zraven Brooklynskega mosta je popestril motiv kavnih zrn, še en rastlinski motiv pa je nekakšna pregradna stena v mediteranski restavraciji Stix, prav tako na newyorški ulici, ki je znana po prodajalnah cvetja. Kot zanimivost – takšne umetnine lahko tehtajo tudi sto kilogramov in več, narejene so iz različnih vrvi, denimo konopljine, s čimer avtorica doseže različne učinke. Lahko si predstavljate, da ne kleklja na blazini, temveč na tleh, na velikanski površini.

Starbucks FOTO: osebni arhiv Manca Ahlin

Babičin velikonočni prtič

Vzorci, navdihnjeni s tradicijo, imajo prav posebno mesto pri Jagababi. To je zdaj že lepo zasidrana blagovna znamka, ki jo v ličnem podeželskem studiu, obdanem s cvetočim vrtom, v vasi Lobček pri Grosuplju snuje Saša Drobnič Škrjanec, skupaj z možem Mitjem, krajinskim arhitektom. Tukaj tekstilni izdelki zaživijo s pomočjo sitotiska – po krpah se sprehajajo grahaste kokoši, na posteljnini cvetijo dišeče potonike in se razrašča čudodelna praprot, ki vas na kresno noč ponese v še posebno sladke sanje. Namizni tekači in prtički pa so polni tako imenovanih gartrož, ki so bile vedno ponos domačih vrtičkov.

Med vsemi temi izdelki pa izstopa velikonočni prtič. Ta je po ustvarjalkinih besedah največja svetinja hišnega tekstila slovenske hiše že od nekdaj. Bogate in pisane vezenine, ki so včasih krasile te snežno bele tekstilije, je Jagababa s sitotiskom prenesla na fino laneno tkanino. »Prtiček s cvetličnim ornamentom je sicer že sto let doma na Kovačevi domačiji, z njim pa je velikonočno košaro vsako leto pokrila Mitjeva babica,« pripoveduje Saša, ki je družinsko zapuščino grafično posodobila in vzorec natisnila s tremi različnimi siti in v treh barvnih različicah.

OK magazin – 160 strani užitka za ljubitelje hrane, doma in lepih zgodb

Za nadaljevanje te zgodbe pa si je zamislila še praznični krožnik, ki ga krasi ta isti vzorec. Največji izziv je bil prenos s sitom natisnjenega motiva na ročno izdelano keramiko. Po večmesečnem razvoju tehnike in nešteto poskusih je krožnik zasijal v vsej svoji lepoti kot plod sodelovanja z lokalnima mojstroma Boštjanom in Tatjano Dobovšek, ki se že leta ukvarjata s tradicionalno keramiko in lončarstvom.

Prtiček, ki je pokrival velikonočno košarico, je imel od nekdaj posebno vlogo, pravzaprav je bil svetinja, pripoveduje Saša Drobnič Škrjanec. Za sodobno rabo je prtiček, ki je nekdaj moral biti bogato izvezen, okrasila s sitotiskom. FOTO: osebni arhiv Jagababa

Predpasnik z motivom pisanice

Slovenska kulturna dediščina in identiteta sta ključni niti, ki ju v svojih kreacijah prepleta oblikovalka Julia Kaja Hrovat – JKH Identity. Navdih išče v simbolih, legendah, mitologiji in vsem, kar odraža kulturo našega prostora, to pa s potiski na zelo sodoben način prenaša na nosljiva in uporabna oblačila.

Predpasnik Julie Kaje Hrovat je poln staroverskega simbolizma. FOTO: osebni arhiv Kaja Julia Hrovat

»Zakaj bi danes zanemarjali in pozabljali vzorce, ki so bili nekoč tako zelo pomembni za človeštvo? Njihova simbolika ni bila nikoli naključna. V njih najdemo zakodirana sporočila staroverstev in smisla življenja. Motiv je imel od nekdaj magični, varovalni in religiozni pomen, povezan z naravo in okoljem,« je prepričana oblikovalka. Svoj avtorski pečat je podarila že marsikateremu elementu, pa tudi bitju, a nas v kontekstu kulinarike in kulture seveda najbolj zanima predpasnik iz kolekcije za dom, na katerem se pojavi v oblike romba ujet motiv belokranjske pisanice.

»Gre za interpretacijo simbola, za katerega me je pravzaprav navdušil poganski izvor pisanice. Ljudje so s prižiganjem velikih kresov praznovali kresno noč, ko se zgodi sveta poroka vode in ognja med Kresnikom in Maro. Ob ognju so si podarjali porisane pirhe in s tem prijatelju, sosedu, sorodniku zaželeli plodno in rodovitno zemljo ter zaznamovali začetek novega cikla letnih časov. Vzorec z rdečo barvo sporoča ljubezen in odraža svetlobo sonca, črna ščiti, bela ima pomen čistosti in rojstva, modra simbolizira nebo in veter. Osemkraka zvezda je magični simbol sreče. Romb predstavlja obdelano zemljo ali gnezdo. Križ, eden najstarejših simbolov, pomeni štiri strani sveta in vse letne čase.«