Christianijinih 900 prebivalcev in pol milijona turistov

Kontroverzna Christiania je ena najbolj obiskanih znamenitosti v danskem glavnem mestu.
Fotografija: Parada ob praznovanju 50. obletnice svobodnega mesta Christiania se je vila po središču Københavna, osvobojenega tudi omejitev za zajezitev širjenja covida-19. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Parada ob praznovanju 50. obletnice svobodnega mesta Christiania se je vila po središču Københavna, osvobojenega tudi omejitev za zajezitev širjenja covida-19. FOTO: Reuters

Ne bo mogli reči, da se je pritikline sodobnega časa in kapitalizma niso dotaknile, a Christianie se še vedno drži sloves svobodnega ozemlja. Zatočišče umetnikov, hipijev in anarhistov v danskem glavnem mestu København je nastalo pred petdesetimi leti, ko je tja prišla skupina hipijev, zasedla nekdan­je vojaške barake in izobesila zastavo Svobodno mesto Christia­nia. Danes je to ena najbolj priljubljenih znamenitosti v danskem glavnem mestu, vsako leto jo obišče približno pol milijona turistov.

Med prebivalci še vedno prevladujejo umetniki in aktivisti. FOTO: Reuters
Med prebivalci še vedno prevladujejo umetniki in aktivisti. FOTO: Reuters


Praznovanje je potekalo v slogu, kakršnega bi že na prvi pogled pripisali skupini svobodomiselnih umetnikov. Nad Christianio, ki je del soseske Christianshavn, je sijalo izdatno jesensko sonce, ki je dalo dodaten čar barviti soseski, skoznjo se je sprehodila skupina umetnikov in prepevala. Zdaj živi v Christianii nekaj manj kot tisoč ljudi, precej več kot tis­tega septembrskega dne pred petdesetimi leti, ko je skupina skvoterjev začela svoj družbeni eksperiment. Ker država, kot je mogoče prebrati na spletni strani razstavišča Kunst­hal Charlottenborg, ni imela boljše zamisli, jim bivanja tam ni preprečila.
 

Skvoterji so postali lastniki


Christiania je skupek zelo raznolikih stanovalcev in ravno tako zelo raznolikih obiskovalcev. FOTO: Wikipedija
Christiania je skupek zelo raznolikih stanovalcev in ravno tako zelo raznolikih obiskovalcev. FOTO: Wikipedija
Ustvariti so želeli alternativno družbo, ki v duhu tistega časa sledi načelom miru in ljubezni, kjer odločitve sprejema celotna skupnost in kjer zakoni ne veljajo. V njej so se porajala družbena gibanja za enakost žensk, za enakost gejev in lezbijk, ustvarjali so alternativne gledališke in glasbene skupine, s čimer je pomembno prispevala k družbenim spremembam. Z njimi so prišla tudi zrahljana pravila glede uporabe opojnih substanc; mehke droge so bile tako rekoč nepogrešljiv del te skupnosti, a je bilo bistveno bolj zaželeno, da si jih njeni pripadniki delijo, ne pa prodajajo. To je bila skupnost, ki je pripadala vsakomur in nikomur, jo je opisal Ole Lykke, ki se je v enklavo, veliko slabih osem hektarov, preselil že v sedemdesetih letih.

Ta načela še vedno veljajo, vsaj v glavah prebivalcev z najdaljšim stažem, čeprav se je območje, ki je eno zadnjih hipijevskih zatočišč v Evropi, v mnogočem spremenilo. Po ulicah se zdaj sprehajajo turisti, kar je tudi tam spodbudilo razvoj trgovine. Predvsem pa Christiania ni več v posesti skvoterjev; prebivalci so namreč postali zakoniti lastniki zemljišč, ko so leta 2012 od države (po letih nesporazumov in iskanja rešitev) odkupili nekaj zemljišč. In nazadnje so pokazali tudi nekaj spoštovanja do danske zakonodaje ter jo začeli izvajati, čeprav mehke droge še naprej tolerirajo.
 

Ostaja, ker se je sposobna prilagoditi


Med prebivalci še vedno prevladujejo umetniki in aktivisti, temu primerno zanimiva so njihova pisana domovanja, ob katerih so restavracije, kavarne in trgovinice, ki so zelo priljubljene med turisti. Imajo tudi svojo pošto in zdrav­stveni center. »Ta prostor je zdaj bistveno bolj 'normalen',« se smeje 75-letni Lykke, sloki sivolasec, ki od nekdaj strastno promovira Christianio, njeno neodvisnost in živahno kulturno sceno. Njen zaščitni znak je še vedno tudi znani napis ob izhodu: Zdaj vstopate v Evropsko unijo.

Pa vendar je tisto, kar Christianio ohranja pri življenju, sposobnost prilagajanja, pravi Helen Jarvis, profesorica socialne geografije z Univerze v Newcastlu, ki je tam živela leta 2010. »Christiania je edinstvena. Ostaja, ker se še naprej razvija in sprejema spremembe,« je prepričana.

Njena značilnost so pisana in poslikana pročelja. FOTO: Igor Modic
Njena značilnost so pisana in poslikana pročelja. FOTO: Igor Modic


Nekatere spremembe, kot je last­ništvo, bi bile za prve prebivalce nekaj nepojmljivega. Kakor to, da so stanovalci najeli za več milijonov evrov bančnega posojila, da so lahko kupili zemljišče. Zdaj Christianio vodijo neodvisno prek fundacije in dajejo plače približno 40 zaposlenim. »Denar je danes zelo pomemben,« priznava Lykke. Njegov arhiv o Christianii je tako bogat, da je na razstavi v Kunsthal Charlottenborg (odprta bo do sredine novembra) sto njegovih plakatov, ki prikazujejo kronologijo tega območja.

»Družbeno in kulturno se Christiania ni bistveno spremenila,« pravi, potrebe skup­nosti ostajajo na prvem mestu. Še naprej je to tudi kulturno stičišče; pred pandemijo so priredili po dva ducata koncertov na leto, njihova mala gledališča so bila večinoma polno zasedena.
 

Zloglasna dilerska ulica


Le en del je, brez katerega bi po mnenju Oleja Lykkeja brez težav preživeli, to je ulica Pusher, znana predvsem po preprodaji drog. »Mnogi prebivalci bi se je najraje znebili. Dokler bo uporaba marihuane prepovedana oziroma dokler je Danska ne bo legalizirala, bomo imeli težave,« razmišlja. Dekriminalizirano prodajanje droge je pravzaprav postalo znamenitost, kot v Amsterdamu, je v reportaži v Oni ugotavljal Alen Steržaj. Na stojnicah, kjer prodajajo marihuano in hašiš, je fotografiranje prepovedano, tudi na spletni strani Visit Copenhagen je mogoče prebrati opozorilo, da je Christiania drugačna od drugih delov Københav­­na.

Christiania je bila pogosto tudi gonilo družbenih sprememb. FOTO: Igor Modic
Christiania je bila pogosto tudi gonilo družbenih sprememb. FOTO: Igor Modic


Stereotipno prepričanje, da je to le leglo droge, vpliva tudi na tamkajšnje prebivalce. »Včasih raje zamolčim, da živim v Christianii, saj te ljudje takoj obsojajo, češ, potem gotovo kadiš marihuano,« pove 34-letna fotografinja Anemone. Za turiste pa je ravno pridih sproščenega okolja tisti, ki je privlačen. »To je čisto drugače od sveta, ki ga jaz poznam, zato si zelo želim ogledati Christianio,« prostodušno pravi ena izmed obiskovalk iz Češ­ke.

Preberite še:

Komentarji: