Dvorišča, kjer se andaluzijsko sonce spreminja v cvetje

Cordobski patiosi so arhitekturna zapuščina, a nič manj način življenja in slavljenje pomladi.
Fotografija: Maja bo trud skrbnikov dvorišč spet bujno zacvetel Barbancho. FOTO: Javier Barbancho/Reuters
Odpri galerijo
Maja bo trud skrbnikov dvorišč spet bujno zacvetel Barbancho. FOTO: Javier Barbancho/Reuters

Cordobski patiosi, notranja hišna dvorišča, ki so že stoletja sveže zavetje v vročih iberskih poletjih, spominjajo na prstne odtise. Eden ni enak drugemu, hkrati pa andaluzijskemu mestu, ki je bilo v času Cordobskega kalifata eno največjih v zahodni Evropi, dajejo razpoznavno identiteto. So arhitekturna zapuščina, a nič manj način življenja in slavljenje pomladi. Zadnje je leta 2012 prepoznal in zaščitil tudi Unesco.

image_alt
Unesco naj zaščiti najboljši trenutek dneva

Zgodba o notranjih dvoriščih je pripoved o cordobskih domovih, življenju in podnebju, ki s peklenskimi temperaturami vsako leto poskrbi, da provinca in istoimensko mesto pristaneta v naslovih domačih in tujih medijev. Tradicionalne, zunaj preproste zgradbe, ki so se ohranile do danes, so prilagojene prizanesljivim zimam in neizprosnim poletnim mesecem v osrednjem delu Andaluzije. Njihovo srce je patio, atrij, ki postane zatočišče pred pripeko in pripomore, da je v belih hišah v starem mestnem jedru tudi med najmočnejšim soncem mogoče dihati. »Ti prostori so poleti prekriti s tendami in brajdo oziroma jih senčijo limonovci, pomarančevci in palme. Vroč zrak z ulice vstopa po zavitem hodniku in z vijugan­jem čez senčni patio in galerije ustvarja prepih, ki hladi hišo,« je notranja dvorišča opisal pisatelj, zgodovinar in direktor Andaluzijskega inštituta za zgodovinsko dediščino Juan José Primo Jurado.

V hiši s skupnim dvoriščem, kjer zdaj z vseh koncev poganja bujno zelenje, je nekoč živelo do 17 družin. FOTO: Gašper Završnik
V hiši s skupnim dvoriščem, kjer zdaj z vseh koncev poganja bujno zelenje, je nekoč živelo do 17 družin. FOTO: Gašper Završnik

A patiosi niso le osvežujoč odmik med zelenje, v njih se prav tako zrcalijo različna zgodovinska obdobja in kulturni vplivi, ki so se skozi stoletja zvrstili v Cordobi: idejo so v Andaluzijo zanesli Rimljani, svoj pečat in zelenje so pozneje dodali Arabci, po industrijski revoluciji pa so dvorišča večstanovanjskih hiš postala središče življenja za manj privilegirane prebivalce mesta. Danes so, polni rož, vir ponosa, del kulturne dediščine in tudi pritegovalec turistov. Najlepši so v maju, ko jih med večdnevnim festivalom oziroma praznikom s stoletno tradicijo domačini odprejo obiskovalcem. Toda patiose – v Cordobi jih je menda okoli 3000 – si je mogoče ogledati ali vanje vsaj pokukati tudi v drugih delih leta. Nekateri ti prekrižajo pot med izgubljanjem po mestnem jedru, ne manjka pa niti entuziastov, ki svoje urbane vrtove z veseljem razkažejo prišlekom.

Bistvo so ljudje

Za Tereso Muñoz Vasallo je patio slikarsko platno in način komuniciranja s turisti, ki se mu posveča vse dni v letu.  FOTO: Gašper Završnik
Za Tereso Muñoz Vasallo je patio slikarsko platno in način komuniciranja s turisti, ki se mu posveča vse dni v letu.  FOTO: Gašper Završnik
 »Brez ljudi – nas in vas – ni patia, so le rože,« je za Delo dejala Teresa Muñoz Vasallo, medtem ko je zgodaj dopoldne pozdravila prve obiskovalce ta dan. Gosto­besedna Andaluzijka ureja notranje dvorišče hiše, ki jo je zetova družina v četrti San Basilio pred štirimi desetlet­ji rešila propadanja in ji vdihnila novo življenje. V zgodnjem februarju so na njem cvetele ciklame, ki bodo, kakor je dejala, prostor počasi prepustile pomlad­nim čebulnicam, v kotu se je razrasel limonovec z obilnimi plodovi, nad vod­njakom se je vzpenjal bršljan, če ne bi nosili zaščitne maske, bi morda lahko ujeli vonj azalej ali drugega cvetja, ki ga je skrbnica okus­no umestila med ostanke vizigotskih in arabskih stebrov ter rimskih amfor.

Patio je njeno slikarsko platno in način komuniciranja s turisti, ki se mu posveča vse dni v letu. Delo zahteva zvrhano mero občutka za estetiko, tradicija pa ne dopušča avtomatizma in bližnjic. Rože je treba zalivati ročno, eno po eno, je dejala in z vodo napolnila pločevinasto posodo, jo zataknila za palico in z njo segla med težje dostopne rastline. Zdelo se mi je, da o njih govori kot o prijateljih. Ne le da jih dobro pozna in ve, kaj potrebujejo, z njimi se veseli, ko uspevajo, in trpi, ko jim ne gre najbolje. V času našega obiska ji je skrbi povzročala neznana nadloga, menda iz Srednje Amerike, ki je napadla dragoceni limonovec. Upa, da zanj ne bo usodna in da si bo tudi s pomočjo strokovnjakov z botaničnega inštituta opomogel vsaj do pomladnega vrhunca leta.

Do festivala patiosov, ko bo trud skrbnikov dvorišč spet bujno zacvetel, je še nekaj mesecev in vendar Teresa Muñoz Vasallo že snuje ideje, s katerimi bo letos v prvi polovici maja poskušala prepričati strokovno komisijo. Lani je v kategoriji moderne arhitekture zasedla osmo mesto, s konkurenco pa je pometla leta 2005. A kljub tekmovalnemu naboju med sosedi ni nikakršnega rivalstva. Povezuje jih prijateljstvo, delijo si tudi nasvete, ideje in celo rastline, je pojasnila.

Znamenita cordobska mošeja katedrala je skupaj s patiosi glavna znamenitost Cordobe. FOTO: Gašper Završnik
Znamenita cordobska mošeja katedrala je skupaj s patiosi glavna znamenitost Cordobe. FOTO: Gašper Završnik

Stoletna tradicija

Čeprav so se zametki pojavili že prej, je za uradni začetek festivala cordobskih dvorišč obveljalo leto 1921. Od takrat domačini vsako pomlad – tradicijo sta prekinili španska državljanska vojna in pandemija covida-19 – obiskovalcem odprejo vrata svojih urbanih vrtov. Praznik je leta 2012 kot del nesnovne kulturne dediščine prepoznal tudi Unesco, njegov izvor pa je, kakor je pojasnil José Primo Jurado, neloč­ljivo povezan z načinom živ­ljenja, ki se je v mestu razširil po industrijski revoluciji. Takrat so v Cordobo s trebuhom za kruhom začeli prihajati prebivalci okoliških krajev, ki so dosegljivo bivališče največkrat našli v velikih hišah, razdeljenih v več sob. Te so bile pogosto neudobne in majhne, najemniki pa so si delili stranišče, kuhinjo, umivalnik in notranje dvorišče, ki je kot nekakšna dnevna soba pod milim nebom postal središče njihovega vsakdana. Sosedje so hote ali ne postali družina, življenje je spominjalo na tisto na vasi, delili so si žalost, veselje, bolezen, smrt in zabavo. Prav iz tesnih sosedskih vezi naj bi se po zgodovinarjevih zapisih spontano razvil praz­nik cordobskih dvorišč, ki ga je sčasoma za svojega vzela tudi mestna oblast.

Razpoke v stenah, vlago in druge nadloge življenja v revščini so nekoč zakrivali s cvetličnimi lonci, brez katerih si danes patiosov ni mogoče zamisliti.  FOTO: Gašper Završnik
Razpoke v stenah, vlago in druge nadloge življenja v revščini so nekoč zakrivali s cvetličnimi lonci, brez katerih si danes patiosov ni mogoče zamisliti.  FOTO: Gašper Završnik

Enega najlepših prikazov večstanovanjskih hiš (casas de vecinos), ki so zaznamovale življenje v andaluzijskem mestu v 19. in 20. stoletju, si je mogoče ogledati na sedežu Združenja prijateljev cordobskih patiosov v četrti San Basilio. V hiši s skupnim dvoriščem, kjer danes z vseh koncev poganja bujno zelenje, je nekoč živelo do 17 družin. Bivalne razmere so bile zahtevane, časi neizprosni, da bi pred seboj in drugimi prikrili bedo, v kateri so živeli, so ljudje razpoke v stenah, vlago in druge nadloge zakrivali z zelenjem. »V vse, kar je spominjalo na cvetlične lonce, denimo obrabljene kuhinjske posode, pločevinke in glinene krožnike, so posadili bršljanke ali krvomočnice, jih obesili na zid in zamaskirali mizerijo,« je pripovedovala Teresa Muñoz Vasallo.

Casas de vecinos so v drugi polovici 20. stoletja z izboljšanjem življenjskega standarda začele izgubljati pomen, toda cvetlični lonci so ostali nepogrešljiv del cordobskih dvorišč, festival patiosov pa je, kakor je zapisal Primo Jurado, še naprej najbolj prepoznaven, reprezentativen in edinstven običaj v Cordobi. V zadnjem stoletju je postal njen simbol, primerljiv z znamenito mošejo katedralo, v katero mora zaiti sleherni obiskovalec mesta ob reki Gvadalkivir.

Preberite še:

Komentarji: