Gorje, če se odpreta Kičer in Opatova gora
Ko se po vijugastih cestah med polji približujemo najstarejšemu mestu na Dolenjskem, srečamo nekaj kolesarjev, medtem ko jih večina raje zavije na urejene kolesarske poti. Kolesarjenje je poleg pohodništva ena najbolj priljubljenih rekreativnih dejavnosti na območju zgodovinsko in kulturno bogate, a hkrati spokojne Kostanjevice na Krki. Najmanjše in edino slovensko mesto, poseljeno na otoku, letos praznuje 770 let.
Kostanjevica na Krki, že sama po sebi idilična, je vpeta med Krakovski gozd (njegov del je tudi močvirnat pragozd), ravnice rodovitnih polj in razgibane Gorjance, o katerih so nastajale različne legende. Ena od njih, o njej je pisal že pisatelj Janez Trdina, pravi, da bi – če bi se vrh Kičer in Opatova gora na Gorjancih odprla – voda zalila celotno Krško polje.
Otok, dno reke Krke in trije mostovi so zaradi prazgodovinskih, antičnih in srednjeveških najdb pod spomeniškim varstvom. Trenutno prenavljajo južni most, ki naj bi bil dokončan jeseni. Z avtom se je mogoče pripeljati čez severni most; tretji – Tercialski most, namenjen pešcem – je izdelan po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika, ki je prijateljeval z domačinko Emilijo Fon. Na tem mestu so se nekoč, a tudi danes, zbirale ženske in klepetale o vsem, kar je bilo novega.
Za čim manjši ogljični odtis
Ko prečkamo hrastov most, opazimo kopalce, ki se hladijo v Krki. Poleg tega lahko turisti, in seveda domačini, na reki supajo ali čolnarijo. Na otoku, kjer je staro mestno jedro, stalno živi dobrih sto prebivalcev, in kot pojasnita sogovornici iz tamkajšnjega turističnoinformacijskega centra (TIC) Anita Pajtler in Maša Zagorc, si želijo, da bi v prihodnje otok zaprli za avtomobile in tako zaščitili kulturno dediščino ter se bolj usmerili v zeleni, trajnostni turizem. Obiskovalce spodbujajo, da se do kulturnih in naravnih znamenitosti sprehodijo ali odpravijo s kolesom – za čim manjši ogljični odtis.
Staro mestno jedro je nastalo na umetnem otoku v meandru reke Krke, razvoj naselbine pa je povezan s koroško dinastijo Speinheimov, ki so v začetku 12. stoletja pridobili obsežna ozemlja ob spodnjem toku reke Krke, na meji med nemško državo in ogrskim kraljestvom, in za obrambo svojih posestev zgradili trdnjavo Kostanjevica. Nekoč se je imenovala Landestrost, slovensko ime so prvič zasledili leta 1615. Kostanjevica je bila vseskozi edino mesto na Slovenskem, ki ni bilo obdano z obzidjem in se je pri obrambi moralo zanašati le na lego na otoku.
Med tamkajšnjimi znamenitostmi so župnijska cerkev sv. Jakoba, barokizirana romanska cerkev, podružnična cerkev sv. Miklavža, poznogotska cerkev s freskami Jožeta Gorjupa v prebiteriju, ter rojstna hiša dr. Ivana Oražna, zgrajena leta 1831, in kapelica, pozidana konec 19. stoletja. Sogovornici povesta, da za turiste prirejajo vodene oglede mestnega jedra z usposobljenimi lokalnimi vodniki, sicer pa poskušajo obisk individualno prilagoditi željam skupin in posameznikov.
V kulturni ponudbi mesteca pripada osrednja vloga Galeriji Božidar Jakac, ki deluje v nekdanjem cistercijanskem samostanu iz leta 1234 in ima ogromne površine razstavnih prostorov (4600 kvadratnih metrov), v parku pa lesene skulpture Forme vive, najstarejšega še delujočega mednarodnega kiparskega simpozija (pripravljajo ga od leta 1961).
Forma viva pomembna tudi za razvoj
Kot za Delo pojasni direktor galerije Goran Milovanović, je bila Forma viva v šestdesetih letih pomemben kulturni fenomen; ideja je prišla iz Avstrije. »Forma viva je v te kraje prinesla tudi razvoj. Ko so prispeli prvi kiparji, so jih nastanili v takratni osnovni šoli in v ta namen v poslopje napeljali vodovod. Prvo leto je bil na simpoziju tudi kipar iz Kanade, ki je na to območje prinesel prvo motorno žago. Tako simpozij ni imel le kulturne, ampak tudi izobraževalno-razvojno plat. Kiparji so med sabo delili znanje in izkušnje,« pove Milovanović. Prvih pet let je bil simpozij vsako leto, od takrat pa ga prirejajo bienalno. Forma viva je ukoreninjena v zavest domačinov, poudari direktor galerije in doda, da je park del zbirke, zato ga poskušajo ohranjati v čim boljši kondiciji.
Les je sicer zahteven za vzdrževanje, je pa osnovna ideja, pravi Milovanović, da je to forma, ki živi (od tod navsezadnje ime Forma viva). »Kip je drevo, potem postane skulptura, katere življenje se naposled konča. Lahko pa po vseh teh desetletjih vidimo, da nekatere skulpture iz leta 1961 še živijo. Hrastov les iz Krakovskega gozda je dovolj trpežen.«
V Galeriji Božidarja Jakca, ki deluje od leta 1974, se sicer usmerjajo v likovno dejavnost, delovanje galerije pa pogojuje historičnost stavbe. Njenih deset stalnih zbirk, med njimi velja izpostaviti zbirke Božidarja Jakca, Toneta in Franceta Kralja, so iz obdobij med obema vojnama, ekspresionizma, nove stvarnosti, barvnega realizma, prav tako imajo tri razstavne prostore za začasne zbirke oziroma razstave – predvsem sodobne umetnosti domačih in gostujočih avtorjev. Med občasnimi direktor omeni odmevno retrospektivo Vladimirja Makuca in razstavo v nekdanji samostanski cerkvi avtorja Staša Kleindiensta z naslovom Antiarkadia. »Gre za sodobno slovensko slikarstvo. Staš slika na način, da pokrajina oziroma podobe od daleč delujejo realistične, od blizu pa je vidnih nešteto anomalij, od okoljske problematike in odnosa med ljudmi, malce boschevsko,« opiše.
Cviček in pogača cop na lop
Galerija je tudi prizorišče delavnic, poleti medgeneracijskih, sicer likovnih in kiparskih, ter prostor gledaliških predstav in koncertov. Že vrsto let sodelujejo z Anton Podbevšek Teatrom iz Novega mesta. V njej je tudi cvičkova klet, v kateri se predstavlja 12 največjih vinarjev iz te regije, združenih v Konzorcij Cviček. Obiskovalci si lahko ogledajo klet in kupijo vino, za skupine nad deset ljudi pa pripravijo tudi pokušine, na katerih ponudijo lokalno specialiteto cop na lop. »To je pogača iz kvašenega testa, pregrete smetane in skute, značilnost Gorjancev. Gospodinje so jo pripravile za neučakane otroke med peko kruha, in sicer tako, da so odščipnile kos kvašenega testa in ga napolnile s tistim, kar je bilo pri hiši. Največkrat prav s smetano in skuto,« pojasnita Anita Pajtler in Maša Zagorc.
Priznata, da je gastronomska ponudba šibkejši člen Kostanjevice na Krki. Pred kratkim so sicer privabili ponudnika, ki bo skrbel za fast food v okolici parkirišča za avtodome, želijo pa si, da bi pridobili nove. »Ko pridejo turisti, ki sprva mislijo, da se bodo pri nas samo ustavili, jih s ponudbo poskušamo zadržati tukaj, hkrati pa je tista osnovna ponudba – torej prehrane – zelo omejena,« povesta sogovornici.
Če je bila pred covidom večina turistov tujcev, se je med zaprtjem, tudi kot posledica turističnih bonov, struktura gostov spremenila. Zdaj je tako večina domačih, med tujci pa prevladujejo gostje iz držav Beneluksa; Belgije in Nizozemske, pa Nemčije, Italije in Francije. »Večinoma gre za tranzitne turiste, nekaj je avtodomarjev. Del nizozemskih gostov je tudi iz kampov v Termah Čatež in Šmarjeških Toplicah. Tipično je, da gredo turisti od nas naprej proti Ptuju oziroma pridejo od tam.« Četudi je Kostanjevica na Krki del Posavja in tudi sogovornici obiskovalcem priporočata znamenitosti in aktivnosti iz okoliških občin, pa nekateri mestece bolj uvrščajo na Dolenjsko.
Jama odprta od aprila do oktobra
Priključili smo se skupini nizozemskih turistov na vodenem ogledu bližnje Kostanjeviške jame. Ta je dostopna z avtom, avtobusom ali peš. Pred vhodom stoji Jamarski dom, od koder se je ob našem prihodu razlegala narodnozabavna glasba, saj so imeli upokojenci srečanje ob jedači in pijači. Jama je odprta med aprilom in oktobrom, v poletnih mesecih vsak dan. Pozimi je zaprta, saj je dom netopirjev, ki so zaščiteni in jih poleti preselijo v Ajdovsko jamo, ki se takrat, kot pove domačin Brane Čuk, član Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki, spremeni v porodnišnico, kjer se rojevajo majhni netopirji. Kostanjeviška jama leži kilometer in pol od mesta, njen ogled je nezahteven in primeren za obiskovalce vseh starosti. V poletni vročini je v njej svežih 12 stopinj Celzija, skriva pa bogate kapnike, zavese in jezero; za turiste je urejenih nekje deset odstotkov jame. Predvidevajo, da se nadaljuje celo naprej na Hrvaško.
Kostanjeviško jamo so odkrili po močnem neurju 1. avgusta 1937, ko so narasle podzemne vode predrle sedanji vhod. Urejati so jo začeli leta 1964 in jo čez sedem let tudi odprli za obiskovalce. Gre za del dolenjskega Krasa, na katerem je raziskanih nekaj tisoč jam in brezen. »Če je od začetka te jame raziskoval že Valvasor, je v poznejšem obdobju o raznih legendah o Gorjancih in jamah pisal Janez Trdina. Dejal je, že takrat pred več kot sto leti, da gorje prebivalcem Krškega polja, če se odpreta Kičer in pa Opatova gora, saj bo polja zalila voda,« pove Brane Čuk, ki deluje kot lokalni vseved.
Že kot otroci so sprejeli to bajko. Vendar so, bolj ko so raziskovali jame, ugotavljali, da se uresničujejo Trdinove napovedi o vodah, breznih, jamah in Gorjancih. To dokazujejo odkritja v zadnjih desetih letih. Kako je Trdina to vedel, Čuku ni znano. Dejstvo pa je, da so Gorjanci votli in da je v njih ogromno vode in jezer. »Če za primer vzamemo Kostanjeviško jamo, ta del, ki je turistični, razen jezera, nima posebne vode. V nadaljevanju pa je 12 jezer in sifon, 30 metrov globok in 130 metrov širok. Tam so se potapljači pred štirimi leti povzpeli skozi strmi del in prišli v mogočno dvorano z več rovi, ki se še nadaljujejo. Na to nakazujejo odmevi, kapniki in rovi, vendar so se potapljači tam ustavili, saj niso raziskovalci. Prav vode in nedostopnost so ovira pri nadaljnjem raziskovanju te jame.«
Vse to pa je Klub jamarjev Kostanjevica na Krki spodbudilo k razmišljanju in aktivnostim v Gorjancih. Pred tremi leti so začeli intenzivno raziskovati tamkajšnja brezna, da bi odkrili kakšno, ki morebiti vodi v sistem Kostanjeviške jame. Lani jeseni so našli obetavno brezno, kjer so zaznali močan prepih, trenutna globina je nekaj manj kot 300 metrov, kar je najgloblje v tem delu Slovenije. »Upamo, da to brezno pride v sistem Kostanjeviške jame,« pravi Čuk.
Ko mestece upravlja Prforcenhaus
Čeprav je Kostanjevica na Krki še vedno sezonska destinacija – poleti med drugim pripravijo Festival kulture Kostanjevica (FKK), Kostanjeviško noč, različne koncerte, Cvičkov pohod, trgatev aronije –, pa poskušajo, tudi z razstavami in spremljevalnim programom, turiste privabiti vse leto. Bodisi na kolesarske in pohodniške poti, v bližnji Krakovski gozd (kamor se poleti zaradi komarjev ni najpametneje odpraviti) bodisi februarja na pustno dogajanje oziroma Šelmarijo, ko za dober teden mestece upravlja Prforcenhaus oziroma njegov predsednik in drugi poglavitni liki. V tistih dneh imajo celo svojo valuto – kostanj –, ki je narejen iz nekdanjih dinarjev, idejni vodja in guverner banke pa je, kdo drug kot, Brane Čuk. Začetki Šelmarije segajo v sredino 19. stoletja, je pa posebnost tega pustnega karnevala, da je meščanski in torej odsev življenja v mestecu z obrtno tradicijo.
Strategija turizma do leta 2032
V Kostanjevici na Krki so bili kar devet let brez strategije razvoja turizma, ni jim uspelo uresničiti niti večine ciljev iz prejšnjega dokumenta, veljavnega do leta 2013. Jeseni naj bi vendarle sprejeli strategijo do leta 2032. Želijo si, kot pojasnita Anita Pajtler in Maša Zagorc iz Tica Kostanjevica na Krki, butičnega, trajnostnega in zelenega turizma s poudarkom na ohranjanju kulturne dediščine, za kar potrebujejo tudi ustrezno infrastrukturo, ki bo omogočala izvajanje tovrstnega turizma in pomagala privabiti dobre nove ponudnike. Kot povesta sogovornici, se ponudniki že vse bolj povezujejo, kar je korak v pravo smer.
