Nima morja, ima pa veliko vode – in najvišji hrib, visok 201 meter
V Brandenburg smo vstopili peš, čez znameniti Glienicker Brücke, most, ki je znan po zamenjavah vohunov med ZDA in ZSSR v času hladne vojne. Previdno sem stopil čez železno ločnico, vgrajeno sredi mostu, z reliefnim napisom: Nemška delitev do 1989. Po postavitvi Berlinskega zidu leta 1961 so ta jekleni most lahko redno prečkali le pripadniki zavezniških sil in diplomati. V sivem jutru stati na mostu ob nekdanji železni zavesi spominja na hladno vojno, ki je zadnje čase spet nevarno vroča.
Kamorkoli se odpravimo čez meje Berlina, se znajdemo v Brandenburgu, ki je tako kot nemško glavno mesto ena od 16 dežel in največja od petih v vzhodnem delu Nemčije, nekdanji NDR. S površino 29.654 kvadratnih kilometrov je skoraj za polovico večji od Slovenije, ima pa tudi nekaj sto tisoč prebivalcev več (2,53 milijona).
Tik ob jugovzhodni meji Berlina je Potsdam, največje in glavno mesto Brandenburga, s približno 180.000 prebivalci. Je eden najbolj priljubljenih izletniških ciljev turistov, ki pridejo v Berlin za več dni. Primestni vlak S7 potrebuje 40 minut za 28-kilometrsko razdaljo od glavne železniške postaje v Berlinu do glavne postaje v Potsdamu.
Nemški Versailles
Osrednje turistične znamenitosti Potsdama so trije dvorci. Najbolj znan je Sanssouci, zgrajen večinoma v šestdesetih letih 18. stoletja. Kot pove njegovo francosko ime, ki pomeni »brez skrbi«, je bil poletna rezidenca slavnega pruskega kralja Friderika II. Velikega. Ta nemški Versailles je eden najbolj znanih evropskih dvorsko-vrtnih kompleksov, zlasti sprehod po dva kilometra dolgi glavni aleji dvornega parka je zelo lep. Celotno območje Sanssoucija je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, skupaj s še dvema dvorcema in parkoma v Potsdamu ter nekaj podobnimi v Berlinu.
Cecilienhof, prizorišče potsdamske konference, je eden najbolj znanih krajev, ki spominjajo na svetovno geopolitiko 20. stoletja. Dvorec je bil zgrajen na začetku 20. stoletja v angleškem podeželskem slogu in poimenovan po ženi tedanjega nemškega prestolonaslednika, snahi Viljema II. Nemškega, zadnjega nemškega cesarja. Julija 1945, dva meseca po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije, so ameriški predsednik Truman, sovjetski diktator Stalin in britanski premier Churchill nekaj tednov prebivali v Cecilienhofu in se pogajali o povojni svetovni ureditvi. (Tiste dni je Churchill izgubil na volitvah v Združenem kraljestvu, zato ga je na tej konferenci takoj zamenjal novi premier Attlee.) Truman je tedaj Stalina obvestil, da ima atomsko bombo, kar je sovjetski voditelj že vedel. Na potsdamsko konferenco spominjata ohranjeno pohištvo Cecilienhofa in velika rdeča peterokraka zvezda iz cvetja v vrtu.
Potsdam ima tudi slikovito Nizozemsko četrt s 134 povezanimi hišami v tipičnem nizozemskem slogu iz 18. stoletja. V mestu so prav tako ohranjene lesene hiše nekdanje ruske kolonije Aleksandrovka. Zgradili so jih leta 1827 v značilnem ruskem podeželskem slogu, za ruske vojake, ki so bili med Napoleonovimi vojnami v pruski vojski in so ostali v Potsdamu. Pravijo, da je njihov zadnji neposredni potomec, ki je tu živel, umrl leta 2008.
V Potsdamu je prav tako vredno obiskati še tretji dvorec s parkom; Babelsberg je bil zgrajen v angleškem neogotskem slogu v zgodnjih tridesetih letih 19. stoletja in je bil načrtovan kot poletna rezidenca pruskega prestolonaslednika Viljema, pozneje prvega nemškega cesarja.
Slovite kumare
Čeprav Brandenburg nima dostopa do morja, ima zelo veliko obale; pravijo, da je v deželi 3087 jezer pa še številne reke, močvirja, polderji ... Mnoga takšna območja so zavarovana kot naravni rezervati. Najljubše izletniško območje za prebivalce Berlina, Potsdama, Cottbusa (ima približno 100.000 prebivalcev in je drugo največje mesto v deželi Brandenburg) in drugih mest je Spreewald, regija na jugovzhodu dežele. Po Spreewaldu, prepredenem z močvirjem, kanali, rekami ..., smo se peljali z ozkim dolgim čolnom. Do nekaterih vikendov in hiš je namreč mogoče priti le po vodi. Tudi poštarji se tam vozijo s čolnom. Pred nekaterimi hišami vidimo v vodi majhne lesene kletke, v katerih plavajo ribe.
Spreewald je, ne samo v Nemčiji, znan po svojih kumarah, svežih in kislih. Humusna tla tega dela Brandenburga so idealna za gojenje spreewaldskih kumar (Spreewaldgurken), katerih označba porekla je zaščitena v EU. Čez območje vodi tudi kolesarska Pot kumar. Na južnem robu regije je Cottbus (spodnjelužiškosrbski Chóśebuz), mesto z lepim zgodovinskim jedrom, tipičnim srednjeevropskim velikim osrednjim trgom in številnimi parki. Lužiški Srbi, edina preživela zgodovinska manjšina slovanskih korenin v Nemčiji, živijo tukaj, na stiku Poljske in nemških dežel Brandenburg in Saška - Anhalt. V Spodnji Lužici na jugovzhodu Brandenburga so rekonstruirali Raddusch, veliko krožno leseno trdnjavo nekdanjih Slovanov, na njeni izvorni lokaciji pri mestu Vetschau/Spreewald (spodnjelužiškosrbsko Wětošow/Błota).
Barvita predvsem pomladi
Vožnja proti severu, proti deželi Mecklenburg - Predpomorjanska, je lahko dokaj depresivna, zlasti če je vreme oblačno in deževno. Pokrajina je siva, okolica ravna, le ponekod malce valovita, naokoli štrlijo električne vetrnice ... Čisto drugače je sredi pomladi. Ob sončnem dnevu je povsod vidno bogastvo vseh odtenkov rumene in zelene barve, od cvetočih njiv oljne repice do temno zelenih gozdov.
Brandenburg je odlična turistična destinacija za družine z otroki in vse, ki radi kolesarijo po ravnih poteh ali so jim všeč dejavnosti na vodi s kajaki in drugimi plovili. Ali pa se samo sprehajajo po podeželju. O planinarjenju bi namreč v Brandenburgu težko govorili, saj doseže najvišja vzpetina komaj 201 meter nadmorske višine. Ima pa dežela več kot 5000 označenih jahalnih poti.
Tu tudi ni velikih mest, je pa na desetine manjših z ohranjenim zgodovinskim jedrom, na podeželju so številni gradovi, dvorci in samostani. Med slednjimi je še zlasti impresiven »baročni čudež Brandenburga«, samostan Neuzelle, 35 kilometrov južno od Frankfurta na Odri.
V brandenburški regiji Barnim to jesen napovedujejo odprtje orjaške zapornice, ki bo omogočala dvig in spust rečnih in jezerskih ladij za 36 metrov in jo gradijo že 13 let. Tudi tisti, ki niso ladijski potniki, ampak jih fenomen le zanima, bodo lahko izkusili vožnjo, ki bo trajala približno uro in pol. Na leto pričakujejo okoli 150.000 obiskovalcev.
