Obisk Seula, če prihajaš iz komaj dvomilijonske Slovenije, ne more miniti brez vsaj rahlega kulturnega šoka. Južnokorejska prestolnica ima prebivalstva za pet naših držav. Ko sem to omenila domačinki, ki živi dobre pol ure vožnje iz središča Seula, se je na široko nasmehnila. Tako kot mi težko ozavestimo velikost tega mesta, je njim neverjetna – v pozitivnem pomenu – naša majhnost.

Za napade smeha sva v kombiju, v katerem so pet novinarjev – v Južni Koreji smo se mudili na povabilo tamkajšnjega zunanjega ministrstva – slab teden dni prevažali po Seulu, poskrbeli z bolgarsko kolegico. Ko smo novinarja iz Kambodže odložili na letališkem terminalu 1, sva predlagali, da se lahko do našega terminala 2 sprehodimo.

Voznik se je zakrohotal in dejal, da je do tja nekaj kilometrov vožnje. Da imamo tudi v Ljubljani dva terminala, le da sta oddaljena nekaj sto metrov, je bila (resnična) šala, ki nas je spremljala vse do prihoda na carino.

Turistovo novo oblačilo

Južnokorejci so topli, prijazni in gostoljubni; vsaj jaz sem jih doživela takšne. Ni je bilo stvari, ki je ne bi bili pripravljeni narediti za tujega obiskovalca. Če se je zgodilo, da smo se iz hotela odpravili z vsega nekajminutno zamudo, so se za to opravičili najmanj trikrat.

Za nekoga, ki so mu točnost, red in spoštovanje sočloveka nadvse ljubi, je Južna Koreja malodane obljubljena dežela. Ko je že omenjena bolgarska kolegica pri recepciji dokaj glasno predvajala video na svojem telefonu, je proti nam že hitel eden od članov osebja in jo prosil, naj zniža jakost, ker lahko zmoti druge goste.

V Seulu smo se mudili slabe štiri dni – premalo za velikansko metropolo, a ravno prav, da človek doživi tamkajšnji prometni kaos in si v spomin prikliče prednosti majhnih domačih logov.

Ena od največjih turističnih znamenitosti Južne Koreje je nekdanja kraljeva palača Gjongbogun, ki stoji v Seulu. Bila je prva kraljeva palača dinastije Čoson; zgradili so jo leta 1395. Če bi se po Seulu potepala sama, bi se sprehodila mimo krasnih obnovljenih pisanih lesenih stavb, ki sestavljajo omenjeno palačo, prebrala kakšno zanimivost in šla od tam najbrž polna vtisov.

Tudi tako sem jih odnesla veliko, le da je bilo vse skupaj precej bolj zanimivo, ker so nas naši gostitelji pred obiskom palače odpeljali v eno od trgovin v bližini, v katerih sposojajo tradicionalna korejska oblačila, imenovana hanbok. Med kupom pisanih krinolin in vezenih vrhnjih delov, torbic in naglavnih okraskov si je vsak izbral svoje oblačilo. Za obiskovalce palače, ki nosijo hanbok, je vstop prost – morda jih je zato tako veliko, domačinov in tujcev, res nosilo tradicionalno nošo. Kot je povedala ena od domačink, si ženske danes hanbok oblečejo ob večjih praznikih, pa tudi, ko se zgolj družijo – ob kartah, vezenju, klepetih …

Sprehod po palači Gjongbogun (ime pomeni palača velikih blagoslovov) je bil v dolgem krilu in ozaljšani jopici zanimiv in preprosto – drugačen. Številne vojne, v katere je bila vpeta Koreja, so stavbe dodobra predrugačile; požigi, japonska okupacija, lesenim strukturam ni bilo nič prihranjenega. Podrobnosti, povezanih s tem delom Seula, je sicer precej.

Leta 1887 se je v Gjongbogunu prižgala prva električna luč v Koreji; leta 1895 so japonski agenti v njej umorili korejsko kraljico Min; na območju okrog palače, ki jo sestavlja več sto posameznih stavb s skoraj 6000 sobami, naj bi bilo skoraj 9500 dreves 135 vrst. Pomembna prizadevanja za obnovo palače so se začela v 80. letih prejšnjega stoletja in se nadaljujejo še danes, zato je sprehod po prostranih, mestoma zelenih površinah prijeten – kljub velikemu številu obiskovalcev se da najti proste kotičke in v miru opazovati, kje so nekoč bivale kraljeve glave.

Gneča v Modri hiši

Nedaleč stran od palače stoji tako imenovana Modra hiša, ki je bila med letoma 1948 in 2022 predsedniška rezidenca. Obiskali smo jo na dan predsedniških volitev, ko so imeli prebivalci Južne Koreje dela in šole prost dan, zato je bila v njej precejšnja gneča. Čong Va De, kar pomeni paviljon z modrimi ploščicami, je krasen kompleks več stavb, zgrajenih v tradicionalnem korejskem arhitekturnem slogu. Zelenje, ki obdaja park okrog stavb, ponuja prijeten ambient za sprehode ali hipno uživanje na svežem zraku.

Vodička je omenila več anekdot, povezanih z Modro hišo, eno najbolje varovanih stavb v Južni Koreji – ko je seveda še služila kot mesto, kjer so se srečevali pomembni domači in tuji politiki in državniki; od atentatov na predsednike do tujih vohunov, ki naj bi se infiltrirali med osebje blizu najpomembnejših južnokorejskih voditeljev.

Leta 2022 je tedanji novoizvoljeni predsednik Jun Suk Jol napovedal, da bo Modro hišo odprl za javnost; na dan jo obišče več deset tisoč ljudi. Z goro Bugaksan v ozadju je stavba krasna kulisa za številne selfije domačih in tujih obiskovalcev. Danes se, kakor je pojasnila vodička, vrstijo pozivi, da bi Modra hiša spet postala uradna predsedniška rezidenca – kot pri drugih temah so tudi o morebitni selitvi voditelja mnenja Južnokorejcev različna.

Najboljši način za spoznavanje mesta je – vsaj zame – hoja, po prestolnicah, ki se zmorejo pohvaliti z zelenimi površinami, še posebej. Seul je ena izmed njih. Skozi mesto se vije mogočna reka Han, ob njenih nabrežjih je mogoče najti senco in, kakor koli se za desetmilijonsko mesto sliši čudno, tudi mirne in samotne kotičke. Ob našem obisku Seula je bilo tam že poletje – junijske povprečne temperature se gibajo okrog 21 stopinj, vendar je bil letošnji junij tudi tam zelo topel. Senca in hlad, ki ju je ponujala še ena od točk našega obiska, sta bila zato izjemno dobrodošla.

Ukradene knjige

Narodni muzej Koreje smo obiskali na sobotno dopoldne, zato je v stavbi vrvelo od življenja. Veliko je bilo tudi tujih obiskovalcev. Muzej, ki združuje vrhunce korejske zgodovine in umetnosti, je ogromna, prelepa stavba čistih linij in oblik, letos pa obeležuje dvajseto obletnico od selitve oziroma prenove. V zbirki ima več kot 300 tisoč eksponatov, od katerih jih je razstavljena približno polovica. Po površini je s svojimi dobrimi 295 tisoč kvadratnimi metri šesti največji muzej na svetu.

Obiskovalec lahko v njem preživi ves dan, pa si še ne bo mogel ogledati vsega. Šest ogromnih galerij se po tematikah vije od prazgodovine in antične zgodovine, srednjega in zgodnjega novega veka, galerije donacij do kaligrafije in slikarstva, azijske umetnosti ter kiparstva in obrti.

Ena bolj markantnih točk v muzeju je desetnadstropna pagoda iz templja Gjongčonsa, narodni zaklad Koreje. Leta 1348 so jo prinesli iz istoimenskega samostana, potem jo je v začetku 20. stoletja japonski dvorni uradnik nezakonito pretihotapil na Japonsko, a so jo leta 1918 na zahtevo britanskega in ameriškega novinarja – tudi takšna je lahko moč tiska, smo se šalili med ogledom – vrnili Koreji. Leta 1960 so jo obnovili v prvotni palači, vendar jo je bilo prezahtevno varovati pred silami narave, zato so jo leta 1995 znova razstavili in jo ob ponovnem odprtju muzeja deset let kasneje postavili vsem na ogled.

Še ena od zanimivih, po svoje pa tudi žalostnih zgodb, na katere nas je opozorila vodička v muzeju, so bile knjige. Uigve je ime za zbirko približno 3895 knjig, v katerih so podrobno opisani kraljevi obredi in slovesnosti dinastije Čoson, pa tudi njihova tedanja filozofija in sistemi, po katerih je delovala država. Izdelovati so jih začeli v 15. stoletju in s tem nadaljevali do začetka 20. stoletja.

Leta 1866 so 297 zvezkov iz zbirke ukradli Francozi in jih odnesli v domovino. Dobrih sto let kasneje jih je tam po naključju odkrila dr. Park Bjung Sun, pogodbena uslužbenka v francoski nacionalni knjižnici. Knjig kljub obljubam francoskega državnega vrha in trudu Koreje na mednarodnem sodišču niso vrnili.

Šele leta 2010 sta se predsednika obeh držav dogovorila, da Francija knjige, ki jih je nekoč ukradla Koreji, tej zgolj posodi z obnovljivo pogodbo na vsakih pet let. Pomenljivi pogledi med obiskovalci, ki smo tvorili skupino, so bili ob tem podatku več kot zgovorni.

Nekaj posebnega je v občutku, ko človek zre v večstoletno zgodovino, napisano na krhkem in občutljivem papirju. Pa tudi v misli, da se je država na vse načine trudila dobiti nazaj kos svoje zelo pomembne in dragocene dediščine.