Poslastici za pristne naravoslovce

Avtocesta, ki povezuje Slovenijo in Srbijo, je svojevrsten naravno-geografski kalejdoskop. Vije se čez slovenske hribčke in hrvaške ravnice do srbskih ravninskih gozdov, ki se nadaljujejo v nepregledna polja. Cesta bratstva in enotnosti, kakor se imenuje, sledi toku reke Save in temu smo sledili tudi mi. Naš cilj je bil naravni rezervat Zasavica v bližini Sremske Mitrovice na območju Mačve. Vodi in ureja ga ekološka nevladna organizacija Pokret Gorana iz Sremske Mitrovice, katere cilj sta izobraževanje prebivalcev in njihovo vključevanje v ohranjanje narave.
 

Zasavica v prijemu Drine in Save

Zasavica leži v jugovzhodnem delu Evrope, v Srbiji, na območju južne Vojvodine in severne Mačve, vzhodno od reke Drine in južno od reke Save, na ozemlju občin Sremska Mitrovica in Bogatić. Močvirja Zasavice se napajajo iz podtalnice – tu je nekoč tekla Sava, a je Drina njen tok premaknila na sever, za seboj pa je pustila močvirnato območje, ki se danes napaja iz podtalnice. V času velikih prilivov v Savo se voda še vedno lahko razlije in poplavi ta predel, a ljudje vode uspešno krotijo s črpalkami.



Skozi veliko leseno »kapijo« z motivi avtohtone mangulice, križanca med divjo in domačo svinjo, vstopimo v center za obiskovalce, ki je obenem središče turističnega dela rezervata. Ta se razteza na površini 1825 hektarov in vključuje vodne površine, močvirja in pašnike. Center premore svoj izobraževalni prostor, namenjen šolarjem in drugim obiskovalcem, ki si želijo spoznati naravne danosti tega Mačvanskega okrožja.

Z osemnajst metrov visokega lesenega stolpa je videti nekdanji zamočvirjen rokav Save, ob katerem gnezdijo številne kolonije ptic: bela in siva čaplja, mala čapljica, rumena in rdeča čaplja, mlakarice, raca žličarka, raca »cigančica«, čopasti ponirek in različne ujede (tudi belorepi orel), ki se hranijo z ribami in manjšimi živalmi. V bolj skritih kotičkih gnezdi črna štorklja, na posesti sta si prostor našli tudi dve družini belih štorkelj. Mnoge ptice, tukaj jih je 220 vrst, vsako leto označujejo in jim sledijo na njihovih selitvenih poteh.



V vodi je 23 vrst rib, posebnost je izjemno redka evropska velika senčica (Umbra krameri), riba »dvoživka«, ki se v času suše zakoplje v dno in lahko diha kisik iz zraka, če ga je v vodi premalo. Čez pašnik se mimo vije pešpot oslov, krav, ovac, koz, svinj in konj, ki se prosto pasejo in se ne menijo za radovedne obiskovalce. Opazili smo tudi poljske zajce, a ti nam niso pustili blizu. Če imate srečo, si lahko močvirnati del ogledate s čolnom in vodnikom, s katerim se s čolnom zapeljete v osrčje trstike in drugega avtohtonega rastlinja. Tukaj raste vodna škarjica (Stratiotes aloides), ki se pozimi skrije pod vodno gladino tako, da izpusti kisik, spomladi pa se dvigne na površje in kaže svoje ostre liste. Zanimive so tudi zaščitena zdravilna rastlina pravi kolmež pa močvirna praprot in močvirna kopriva.

V vodnem toku živi vidra, vrača se tudi bober, ki je bil do nedavnega iztrebljena vrsta na Balkanu. Ljudje so ga neusmiljeno pobijali zaradi krzna, njegove mošusne žleze in mesa. Bobrovo meso je bilo izenačeno z ribami in se je lahko jedlo v času posta. Svoje domovanje bobri označujejo z vonjem spolnih žlez, katerih produkt je bil odlično vezivo za dišave. Zdaj so jih na novo naselili, zato so se bobri iz Zasavice uspešno razširili na ves Balkan. Bobri so odlični graditelji pregrad in kanalov, skozi katere pridejo do njiv, kjer nabirajo hrano in jo odnašajo v svoja gnezda.
 

Mangulice kot posebnost rezervata

V centru za obiskovalce so tudi staje za živali. Domače belo govedo je podobno našemu istrskemu. Gre za avtohtono podolsko delovno in vzdržljivo govedo. Bosanski brdski konj je znan po odpornosti in vzdržljivosti, imajo jih štiri trope, ki živijo svobodno in se pasejo skupaj z osli. Od drugih avtohtonih vrst so najbolj poznane mangulice. Njihovo meso je bolj zdravo od mesa domačih svinj, saj vsebuje veliko nenasičenih maščob in stearinske kisline, ki dokazano znižuje slab holesterol. Pogoj za to je, da žival živi v naravi in ima raznovrstno prehrano, v katero spadajo tudi polži in divje rastlinje, ter da se obvezno »kopa« v blatu.



Domači golaž, ki ga tukajšnji kuhar pripravlja iz mangulic, govedine in oslovskega mesa, je bil več kot odličen. Če se odločite za prenočitev v centru – premorejo dve sobi za turiste – vas bosta zbudila kakofonija jutranjega ptičjega petja in značilno šklepetanje kljunov belih štorkelj.
 

Naravoslovni safari Zgornje Podonavje

Pravi naravoslovni safari je mogoče doživeti še bolj na severovzhodu, v naravnem rezervatu Zgornje Podonavje. To je veliko poplavno območje na skrajnem severozahodu Vojvodine in eno najbolj ohranjenih močvirij na vodotoku Donave skozi Srbijo. Obsega 19.648 hektarov vzdolž 70 kilometrov leve obale Donave in se deloma širi v sosednjo Madžarsko in Hrvaško. Del, ki smo ga obiskali, je ob mestu Apatin in je dostopen v spremstvu uradnega vodnika. Milan se je izkazal za nadvse dobrega poznavalca narave in posebnosti parka.



V rezervatu živi 51 vrst sesalcev, 280 vrst ptic, 50 vrst rib, 11 vrst kuščarjev, stotine vrst insektov. Park je znan kot lovišče na veliko divjad (jelene in divje prašiče); lovski dom, izdatno okrašen z rogovjem, se ponaša s sobo predsednika Tita, ki je bil svojčas tukaj reden gost. Njihovi jeleni so bili vrsto let evropski »kapitalci«, lov in ribolov sta še vedno pomembna turistična ponudba rezervata. Na lov največkrat pridejo Nemci, Avstrijci in Italijani, ki v domu lahko tudi prespijo.

Milan nas je najprej popeljal po učni poti in razkazal »hotel« za insekte, ki so ga ptiči oblegali, kot bi bil McDonald's, in so ga zato opustili kot učno postojanko. Ogledali smo si hranišče divjih prašičev in ograjeno območje belorepega orla, kamor skrbniki prinašajo sveže ribe, da bi orli čim lažje preživeli zimo. Povzpeli smo se na lovsko hiško – »čeko«, kjer opazovalci (priporočljivo je, da so opremljeni s svojim daljnogledom) čakajo na prihod ptičev in jih opazujejo s primerne razdalje. Vsaka postojanka je opremljena z učnim gradivom in prikazom značilnosti posamezne živalske vrste. Tod gnezdijo črne štorklje, ki so – v nasprotju z belimi – slabe graditeljice gnezd. Ogledali smo si eno tako neposrečeno gnezdo, iz katerega mladiči zlahka popadajo na tla, kar je tudi vzrok za slabše preživetje te vrste.
 

Iskanje jelenov in gnezda belorepega orla

Z lado nivo, ki je vlekla še čoln, smo se odpeljali po rečnem nasipu do izhodišča za naslednjo raziskovalno turo. Po prihodu na obrežje rokava reke Donave smo spustili čoln v vodo in se odpeljali v zeleni labirint, ki so ga z ene strani zaraščali črni, avtohtoni topoli, z druge pa umetno vzgojeni beli topoli. Les črnega topola ima v prerezu zanimive, nenavadne pikčaste oblike in je na trgu zelo cenjen. Deblo, mimo katerega smo se peljali s čolnom, je zrušil bober, zato je bilo na enem koncu zašiljeno kot velikanski svinčnik. Od blizu smo si ogledali gobo »sumporačo«, rumene barve, ki raste na podrtih deblih in je užitna. Nedaleč stran je iz vode kukala rumena perunika, nekaj metrov naprej nas je opazovala belouška.

Ko smo prispeli v najbolj oddaljen kotiček rezervata, smo se peš odpravili v notranjost gozda. Vodnik je prisluškoval zvokom in šumom, v pričakovanju kakšne košute. Nenadoma je pred nami priplavala iz vode in se urno umaknila v goščo. Podali smo se v iskanje gnezda orla belorepca, velikanske roparice, ki svoje gnezdo gradi na najvišji rogovili drevesa, od koder ima dober razgled na okolico. Gnezdo več let dograjuje in sproti zasipa ostanke hrane, tako da nastane nekakšen majhen nebotičnik, v katerem so mladiči vedno na suhem in čistem. Med iskanjem gnezda nas je presenetil jelen, ki se je mirno pasel petdeset metrov stran. Orel je sedel na gnezdu nepremično in pustil, da gremo naprej do gozdne jase, kjer se je dogajal pravi žabji koncert. Košute so skakale iz visokega grmovja in hitro izginile, ko jim je veter prinesel naše vonjave.

Vrnili smo se na obrežje in se s čolnom odpeljali do izliva reke Drine v Donavo, si ogledali še nekaj rac, čapelj in škorcev v preletu. Na kratko smo se ustavili pri pravem rečnem ribiču »alasu«, kjer so nam gostoljubno ponudili domače žganje in pecivo. Vse je bilo improvizirano in prijetno, pogovor z Đorđem in Snežano je hitro stekel. Ulov je dober, a življenje na vodi je polno nepredstavljivih izzivov. Že nekaj let živita dobesedno na vodi in lovita ribe skozi vse leto, kljub temu pa sta na tekočem tudi z dogajanjem v svetu, saj s svojim požrtvovalnim delom šolata hčer, ki v tujini študira mednarodno pravo in diplomacijo.
 

Hitronogi divji prašiči in previdni šakal

Dan se je že dodobra prevesil v večer in bil je čas za odhod iz rezervata. Z nasipa smo opazovali divjad, kako gre k vodi, kot gremo mi na pijačo – to je kraj, kjer nihče nikogar ne moti. Medtem ko smo od daleč sledili divji svinji z mladiči, so štirje vepri skočili pred avto in v drncu izginili v grmovju. Le dvajset metrov naprej se je prikazal šakal, nas previdno pogledal in se hitro umaknil na varno. Kljub pripravljenosti mi ga ni uspelo pravi čas ujeti v objektiv.



Divje živali praviloma niso nevarne, če se na njihov opozorilni znak umakneš. Šakali, ki so se v zadnjem času močno razmnožili in tukaj nimajo naravnega sovražnika, so pregnali lisice, stalno živečih medvedov tukaj ni, se pa kdaj pa kdaj čez mejo iz Hrvaške priklati kakšen velikan in gre tudi nazaj. Tako smo polni vtisov zapustili rezervat in Milana, s katerim smo doživeli nadvse razburljiv naravoslovni pohod.

Naslednji dan smo se odpravili v Bezdan, v čardo Pikec, kjer so nam postregli z najboljšo ščuko in doboš torto, kar jih je. Ker je bil čas prvomajskih praznikov, so bile čarde in restavracije polne gostov – vendar se za »naše Slovence« vedno najde prostor, je rekel lastnik Pikca in nas pogostil, kot se za srbsko gostoljubje spodobi.