Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Potovanja

Nekoč srhljiv propadajoč samostan, danes tam najdemo rož'ce in mir

Tu v Olimju živimo sicer Slovenci, a smo neki posebni Slovenci, ki se med seboj ne prepiramo in nismo zavistni, pravi pater Ernest Benko.
Še vedno je največ obiskovalcev iz Slovenije, veliko pa tudi iz sosednjih držav – predvsem iz Hrvaške. FOTO: Primož Zrnec
Še vedno je največ obiskovalcev iz Slovenije, veliko pa tudi iz sosednjih držav – predvsem iz Hrvaške. FOTO: Primož Zrnec
6. 3. 2024 | 08:00
6. 3. 2024 | 08:25
11:34

Anekdota pravi, da je nekoč sveta Ema s Pilštanja oziroma Hema Krška, ki je bila med drugim lastnica posesti na Kozjanskem, prišla na območje današnjega Olimja, ki leži v zavetju hribovja Rudnica, in vzkliknila: »Voll Himmel«, kar bi v nekoliko svobodnejšem prevodu pomenilo »kakor v nebesih«. Ljudje, ki niso znali nemško, so mislili, da je dejala »volimel«, in tako naj bi nastalo ime Olimje, ki pa v resnici ponuja košček nebes. In mir. Zdi se, da se tam čas ustavi: ob pogledu na zasneženo pokrajino, v objemu zelenja spomladi in poleti ali v pisanih barvah jeseni.

Že iz leta 1204 obstajajo v nemščini zapisi o nekem stolpu v Olimju. Tega so pozneje razširili v podeželski dvorec in sčasoma v renesančni grad. V njem je bil 120 let samostan patrov pavlincev; potem ko je cesar Jožef II. z ukazom razpustil samostane, ga je leta 1805 kupil grof Attems in je spet služil kot grad. Attems je bil ubit leta 1945, grad pa so nacionalizirali.

V devetdesetih, ko se je govorilo o tem, kakšna bi bila njegova namembnost, je takratni minister za kulturo, ki je prišel na oddih na Kozjansko, dejal: »Vrnite ga menihom.« Njegove besede so vzeli za svete. Že več kot trideset let je spet samostan, ki s čudovito arhitekturo v sivi in beli barvi deluje kot središče Olimja, kot njegov zaščitni znak, trdnjava in povezovalni člen. Pa tudi za podeželsko vasico, ki je bila še v petdesetih letih revna in bogu za hrbtom, kot je veljalo pravzaprav za celotno Kozjansko, zdaj gotovo ve vsakdo v Sloveniji in tudi marsikdo v tujini, predvsem na sosednjem Hrvaškem.

Pravi, da se patri razveselijo vsakega obiskovalca, sprejmejo ga in poskušajo pokazati, da so vsi dobrodošli. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek
Pravi, da se patri razveselijo vsakega obiskovalca, sprejmejo ga in poskušajo pokazati, da so vsi dobrodošli. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek

Razcvet v devetdesetih

Ključna za njen razvoj so bila ravno devetdeseta leta, ko so se Olimčani začeli ukvarjati z različnimi dejavnostmi. Pivovarna Haler, konji in golf pri Amonovih, šampinjoni in jeleni pri Ježovnikovih, Terme Olimia oziroma nekdaj Atomske toplice, družina Videtič, ki je odprla čokoladnico, obnova samostana, našteva pater Ernest Benko, gvardijan samostana, ki je prišel v Olimje na začetku novega tisočletja. Prizna, da ko je prvič videl ta kraj, ni verjel, da bo kdaj tako urejen, kot je danes. Iskreno doda, da je imel do zidov samostana in kraja sprva odklonilen odnos; a se je zgodil preobrat in danes je vesel, da je »doma« tukaj.

image_alt
Domačija, kjer goste najprej pozdravi divjad

Če je bilo domačinom še pred razpadom Jugoslavije neprijetno hoditi mimo velike propadajoče stavbe z razbitimi okni, ki je delovala precej žalostno, skoraj srhljivo, je zdaj popolnoma drugače. FOTO: Beti Burger
Če je bilo domačinom še pred razpadom Jugoslavije neprijetno hoditi mimo velike propadajoče stavbe z razbitimi okni, ki je delovala precej žalostno, skoraj srhljivo, je zdaj popolnoma drugače. FOTO: Beti Burger
»Tu živimo sicer Slovenci, a smo neki posebni Slovenci, ki se med seboj ne prepiramo in nismo zavistni. Vsak, ki živi tukaj, se je poskušal nekako znajti in vsak ima svojo zgodbo. Če je pri Halerju pivo, ima Amon vino, Ježovnik pa divjad, potem lekarna, pa čokolada, vse se je dopolnjevalo in se še vedno. Najbolj sem ponosen na to, da med nami ni zavisti, da smo v dobrih sosedskih odnosih,« na mrzlo, a idilično zimsko dopoldne v samostanu pripoveduje pater Benko. Doda, da si niso tako blizu, da bi ves čas hodili drug k drugemu na kavo, a vselej se vsak ustavi, ko sreča soseda, in z njim poklepeta.

Spominja se, kako je nekoč eden od gostincev dobil veliko gostov, ki so potrebovali tudi prenočišče, vendar ni imel prostora za vse. Pa je poklical k sosedu, ali jih nekaj lahko pride k njemu. »Ni klical v Rogaško ali Podčetrtek. Ne, poklical je svojega soseda in ta jih je z razumevanjem sprejel. Takrat sem vedel, da je to kraj, kjer živijo dobri ljudje.«

Olimje, ki živi s turizmom, na tako majhnem območju ponuja zanimive zgodbe in izlete; zato en dan pogosto ni dovolj. V kraju, do koder vodijo tudi urejene kolesarske in sprehajalne poti, so na izbiro najrazličnejše aktivnosti in možnosti za izlete, še posebej pa prevzame zgodba samostana in lekarne, za katero skrbijo patri minoriti.

Pater Benko pojasni, da so tretjo najstarejšo redovniško lekarno v Evropi, ki so jo ustanovili pavlinci, pravzaprav oživili na pobudo turistov. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek
Pater Benko pojasni, da so tretjo najstarejšo redovniško lekarno v Evropi, ki so jo ustanovili pavlinci, pravzaprav oživili na pobudo turistov. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek

Samostan je bil nekoč bolj hrvaški

Omembe dvorca segajo v leto 1436, osrednji kompleks je bil pozidan 1550, leta 1663 pa so ga naselili pavlinci, ki so prišli iz hrvaške Lepoglave, kakšnih šestdeset kilometrov oddaljene od Olimja. Tudi zato gvardijan pove, da je bil samostan pravzaprav nekoč bolj hrvaški kot slovenski. Ko je cesar razpustil pavlinski red, sta bila med menihi dva Slovenca, eden je odšel s pavlinci na Hrvaško, drugi pa je ostal tukaj in je pozneje umrl v Kozjem.

Pavlinci so kmalu po prihodu začeli graditi cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je še vedno ena najlepših baročnih cerkva pri nas, v značilni črni in zlati barvi. »Ko obiskovalci vstopijo vanjo, pogosto sledi presenečenje in se sliši: 'uau', kako je lepo,« pove pater, ki kljub skoraj osemdesetih pomladim neumorno niza zgodbe, povezane s krajem, samostanom in lekarno.

Pri pavlincih je veljalo pravilo, da mora imeti vsak samostan posebno sobo za tiste, ki zbolijo, zato so tudi v Olimju začeli sistematično gojiti, nabirati in proučevati zelišča, v enem od okroglih stolpov pa so uredili lekarno. To je v 18. stoletju Anton Lerchinger iz Rogatca okrasil s freskami s svetopisemskimi motivi.

Pater Ernest Benko, gvardijan samostana, ki je prišel v Olimje na začetku novega tisočletja. FOTO: Beti Burger
Pater Ernest Benko, gvardijan samostana, ki je prišel v Olimje na začetku novega tisočletja. FOTO: Beti Burger

Freske s svetopisemskimi motivi

»Freske imajo globok pomen, a si jih lahko vsakdo razlaga malo po svoje,« v okrogli lekarni, v kateri se ti zdi, da si se znašel v nekem drugem kraju in času, pripoveduje gostitelj. »Tu zgoraj na stropu je osrednja freska, ki prikazuje nebeškega Očeta, ki gleda svoje stvarstvo. Roke je razširil, kot da bi hotel reči: 'Ljudje božji, poglejte, kaj vse vam dajem za vaše zdravje: živalsko mast, vodo, zdravilne rastline in rudo ter minerale.' To so namreč štirje elementi naravne medicine: ilovica, rastline, mast in voda.« Lekarno krasijo še drugi motivi iz Svetega pisma, denimo Adam in Eva z jabolkom v rokah, ki je izvirni greh in obenem osnovno zdravilo, saj pravijo, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran,« napol v šali pripomni sogovornik.

Pojasni, da so tretjo najstarejšo redovniško lekarno v Evropi, ki so jo ustanovili pavlinci, pravzaprav oživili na pobudo turistov. Ob prihodu minoritov v Olimje je bil med njimi pater, ki je bil precej živahen in odprt ter so ga ljudje zelo radi poslušali, ker je znal pripovedovati zgodbe. Ko jim je razkazoval samostan in njegovo zgodovino ter prostore nekdanje lekarne, so ga izzvali, zakaj pa ničesar ne ponudijo v lekarni. Tako so minoriti obudili nekdanjo zeliščarsko tradicijo svojih predhodnikov in zasadili zeliščni oziroma botanični vrt, kjer imajo danes okoli 200 vrst zdravilnih rastlin. Ob njih lahko vse leto, razen ko naravo prekriva snežna odeja, preberemo imena rastlin, tudi latinska, in njihovo uporabnost. Iz njih pripravljajo čaje, tinkture, mazila, pa tudi Patrove kapljice, zeliščno alkoholno pijačo, ki menda zdravi vse. Pri obuditvi botaničnega vrta in lekarne so si pomagali s knjigami, pa tudi z nasveti znamenitega zeliščarja patra Ašiča iz samostana Stična in njegovega naslednika, magistra farmacije Jožeta Kukmana.

Vendar kot pravijo patri, vsa rešitev ni vedno v zdravilnih rožicah, »včasih se je treba umiriti in premisliti o svojem načinu življenja. Tak prostor pa je lahko tudi minoritski samostan Olimje.« FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek
Vendar kot pravijo patri, vsa rešitev ni vedno v zdravilnih rožicah, »včasih se je treba umiriti in premisliti o svojem načinu življenja. Tak prostor pa je lahko tudi minoritski samostan Olimje.« FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek

Vračanje k naravi

Sogovornik opaža, da se vse več ljudi vrača k naravi in naravni medicini. Ob poplavi zdravil in tablet je telo tako srečno in zadovoljno, ko popijemo čaj iz rožic ali zelišč. Najbolj priljubljena je bila sprva česnova tinktura, ki čisti ožilje in zmanjšuje raven holesterola. Zdaj stranke najraje kupujejo kapljice nervit, ki pomirjajo in preganjajo nespečnost. Pa že omenjene pripravke za urejanje holesterola in čiščenje jeter. Sogovornik spotoma omeni, da ne pozna vseh receptov in skrivnosti zdravilnih rastlin, saj je ne nazadnje menih, ne pa zeliščar.

Zdi se, da se v Olimju čas ustavi; ob pogledu na mirno zasneženo pokrajino, v objemu zelenja spomladi in poleti ali pisanih barv jeseni. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek
Zdi se, da se v Olimju čas ustavi; ob pogledu na mirno zasneženo pokrajino, v objemu zelenja spomladi in poleti ali pisanih barv jeseni. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek

Vendar kot pravijo patri, vsa rešitev ni vedno v zdravilnih rožicah, »včasih se je treba umiriti in premisliti o svojem načinu življenja. Tak prostor pa je lahko tudi minoritski samostan Olimje.« Mnogi obiskovalci povedo, da se pri njih zelo dobro počutijo, da je to res kraj miru. Pater Benko ne pozabi omeniti zanimivega zgodovinskega dejstva, da čeprav je ob Sotli vodila cesta, kjer so napadali Turki, nikjer ni zapisano, da bi bil grad kdaj oblegan. Morda ga niso našli ali pa je bil preveč odročen, skratka, šli so mimo. Torej je Olimje že od nekdaj mirno zavetje.

»Seveda tega ne bo vsakdo razumel, ampak tukaj je nekaj svetega. Res je, da nekaj naredimo že Olimčani, ki se ne prepiramo in je zato kraj miren, zagotovo pa pripomore to, da so pavlinci tukaj 120 let sedemkrat na dan šli v cerkev in molili za ljudi. Tudi minoriti zdaj že dobrih trideset let molimo za ljudi, to je naše poslanstvo. In se mora nekje začutiti.«

Minoriti so obudili nekdanjo zeliščarsko tradicijo svojih predhodnikov in zasadili zeliščni vrt, kjer imajo danes okoli 200 vrst zdravilnih rastlin. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek
Minoriti so obudili nekdanjo zeliščarsko tradicijo svojih predhodnikov in zasadili zeliščni vrt, kjer imajo danes okoli 200 vrst zdravilnih rastlin. FOTO: Amadeja Knez/Visit Podčetrtek

Odprtje meje

Pravi, da se patri razveselijo vsakega obiskovalca, sprejmejo ga in poskušajo pokazati, da so vsi dobrodošli. »Seveda vsakič morda nismo najboljše volje, a se potrudimo, da se pri nas vsi dobro počutijo,« pove. Ko se od jedilnice, kjer sva pila kavo, sprehodiva proti hodniku, srečava mlad par z otrokom, ki se je prišel dogovorit za krst. Cerkev oziroma samostan sta namreč zaradi mogočnosti in lepote tudi priljubljen kraj za krste in poroke.

Še vedno je največ obiskovalcev iz Slovenije, veliko pa tudi iz sosednjih držav – predvsem iz Hrvaške so bolj množično začeli prihajati od lanskega januarja, ko se je odprla schengenska meja. Pozimi se tukaj ustavljajo zlasti gostje iz term. Pater pove, da ljudi samostani in menihi zanimajo – privlači jih skrivnostnost poslopja, debelih zidov in zgodb, ki se skrivajo za njimi, mnoge pa tudi način življenja menihov.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine