Ta surovi virus
Tovarno se da ustaviti, koronavirusa pa za zdaj še ne.
Odpri galerijo
Ko so Zasavci imeli dost' ... Foto Voranc Vogel
Sredi gozdov je iz rude, ki so ji rekli zmajeva kri, nekoč pognalo mesto. Ruda je v stoletjih pritegnila številne bogastva željne. Nastajali so premogokopi, tovarne – med njimi tudi tovarna cementa. Lepo se je razvijala, saj je iz narave domala brezplačno jemala surovino. Morda je bogastvo surovin tudi ljudi naredilo bolj surove.
V blagostanju so minevala stoletja. V tretjem tisočletju je tujec, ki se je polastil tovarne, ugotovil, da lahko ustvari še večji dobiček, če namesto premoga meče v peč gume, plastiko … in država mu je dovolila, da na dan sežge celo do sto ton odpadkov, med njimi tudi odpadna olja s čezoceank. Bojni strupi, kot je dioksin, furani, benzen, rakotvorna »zmes« z imenom skupni organski ogljik, oblaki prahu s težkimi kovinami – vse to je šlo v zrak. Najbrž zato, ker razen prahu drugih izpustov ni bilo mogoče videti, se ljudje niso bali za zdravje. Bolj so se bali za službo in ugodnosti, ki jih je skupnosti nudila tovarna. Da lastovk ni več v njihove kraje, da so gozdovi okrog njih izgoreli, kot je lahko izgorel človek, niso opazili. Morda zato, ker jih je bogastvo surovin skozi stoletja naredilo bolj surove. Ne pa tudi bolj odporne.
A še na misel jim ni prišlo, da bi si nadeli zaščitne maske. Ali da bi si iz strahu, da lahko škodljive učinkovine čez noč uidejo iz tovarniškega »laboratorija«, delali zaloge moke, kvasa, konzerv, razkužila ... Nihče ni pomislil, da se bo treba zaradi velike nevarnosti morda zabarikadirati v svoj dom. Kaj šele, da bi zaradi tega šel na barikade. Drugi so to storili zanje …
Tekla so leta in mesto je dočakalo leto 2020 ter z njim smrtonosni koronavirus – »neviden«, kot so nevidni bojni plini. Prebivalci mesta, ki se nikoli niso bali dioksinov, se zdaj bojijo za zdravje in življenje. Praznijo trgovine, se zalagajo s kvasom, razkužili, zaščitnimi maskami … Najbrž so spoznali, da virusa ni mogoče ustaviti tako, kot se je dalo tovarno.
V blagostanju so minevala stoletja. V tretjem tisočletju je tujec, ki se je polastil tovarne, ugotovil, da lahko ustvari še večji dobiček, če namesto premoga meče v peč gume, plastiko … in država mu je dovolila, da na dan sežge celo do sto ton odpadkov, med njimi tudi odpadna olja s čezoceank. Bojni strupi, kot je dioksin, furani, benzen, rakotvorna »zmes« z imenom skupni organski ogljik, oblaki prahu s težkimi kovinami – vse to je šlo v zrak. Najbrž zato, ker razen prahu drugih izpustov ni bilo mogoče videti, se ljudje niso bali za zdravje. Bolj so se bali za službo in ugodnosti, ki jih je skupnosti nudila tovarna. Da lastovk ni več v njihove kraje, da so gozdovi okrog njih izgoreli, kot je lahko izgorel človek, niso opazili. Morda zato, ker jih je bogastvo surovin skozi stoletja naredilo bolj surove. Ne pa tudi bolj odporne.
A še na misel jim ni prišlo, da bi si nadeli zaščitne maske. Ali da bi si iz strahu, da lahko škodljive učinkovine čez noč uidejo iz tovarniškega »laboratorija«, delali zaloge moke, kvasa, konzerv, razkužila ... Nihče ni pomislil, da se bo treba zaradi velike nevarnosti morda zabarikadirati v svoj dom. Kaj šele, da bi zaradi tega šel na barikade. Drugi so to storili zanje …
Tekla so leta in mesto je dočakalo leto 2020 ter z njim smrtonosni koronavirus – »neviden«, kot so nevidni bojni plini. Prebivalci mesta, ki se nikoli niso bali dioksinov, se zdaj bojijo za zdravje in življenje. Praznijo trgovine, se zalagajo s kvasom, razkužili, zaščitnimi maskami … Najbrž so spoznali, da virusa ni mogoče ustaviti tako, kot se je dalo tovarno.
