Umetniška dela v rudniku, zaklad v jezeru

Zgodbe o skritem zakladu od nekdaj vznemirjajo človeško domišljijo. Eno takih območij je avstrijska regija Ausseerland v severozahodnem kotu avstrijske Štajerske, okoli majhnih mest Bad Aussee, Altaussee in Grundlsee. V zadnjih letih druge svetovne vojne je Hitlerjeva Nemčija skrivala v rudnikih soli in drugih skritih krajih v tem delu Alp zaklade in umetniška dela. Nekateri še vedno verjamejo, da na dnu enega od jezer v tej regiji leži zlato iz časa nacistične Nemčije.



V zadnjih dneh druge svetovne vojne je bil Ausseerland zadnje zatočišče nacističnih voditeljev in njihovih sodelavcev, del fiktivne nacistične »alpske trdnjave«. Tja so se zatekli tudi številni drugi Hitlerjevi hlapci, med njimi devet balkanskih in drugih vzhodnoevropskih vlad, ki so sodelovale z nacistično Nemčijo. Dogodki tistih let so le eden od vzrokov za turistično zanimivost tega dela Avstrije. Čudovite alpske pokrajine z dolinami z jezeri, rekami in ljubkimi mesteci že dolgo privlačijo turiste. V tej regiji je veliko krajev, ki jih opisujemo kot »romantične«.

Ob obali Toplitzsee vidimo spomenik na mestu, kjer je avstrijski nadvojvoda Janez, brat takratnega avstrijskega cesarja Franca I., leta 1819 spoznal 15-letno Anno Plohl, v katero se je zaljubil in se z njo poročil šele desetletje pozneje. To je najbolj znana od redkih zgodb o srečni ljubezni, in sicer prepovedani poroki med članom habsburške dinastije in »navadnim« dekletom. Janez je v Sloveniji je ostal znan predvsem kot pobudnik naprednega vinogradništva. Leta 1832 je v Hrastju pri Mariboru ustanovil prvo vinogradniško-sadjarsko šolo v deželi Štajerski.


 

V belih oblačilih in na toboganih

Regija Aussee je bogata z nahajališči kamene soli. Sol je ostanek nekdanjega morja, ki je pokrivalo ta del Evrope pred več milijoni let. Ausseerland je štajerski del območja Salzkammergut, ki je ob meji Štajerske, Zgornje Avstrije in Solnograškega. Največji danes aktivni rudnik soli v Salzkammergutu je pri mestu Altaussee. En del, od skupno 67 kilometrov rudarskih predorov v tem rudniku, je že nekaj časa turistična atrakcija. Za obiskovalce je odprt v poletni sezoni, letos zaradi pandemije covida-19 šele od 1. julija.

Cena vstopnice ni nizka: 19 evrov za odrasle, otroci od štirih do 15 let lahko vstopijo brezplačno, mlajši ne smejo v rudnik. Obisk je nepozaben. Potem ko smo oblekli bela, zaščitna oblačila (bili smo videti kot judoisti), smo se sprehodili po dolgih, ozkih predorih. Med nivoji rudnika smo se spustili po dolgih, lesenih toboganih. V eni od rudniških dvoran je na ogled razstava mineralov, v drugi kapela, narejena leta 1935, posvečena sv. Barbari, zaščitnici rudarjev. Kapela je prostor mističnega vzdušja, 700 metrov globoko v hribu. Ne privablja le turistov, temveč številne pare, ki se želijo poročiti prav v njej. Spustili smo se po enem, nato še po drugem toboganu in prišli do še bolj očarljivega prostora, majhnega podzemnega jezera. Njegova spektakularnost je poudarjena s posebnimi svetlobnimi učinki.



Najstarejši dokumenti o kopanju soli v Altausseeju so iz davnega leta 1147. V začetku 20. stoletja so uvedli nove rudarske tehnologije in močno povečali pridelavo soli, ki je prej znašala približno 10.000 ton na leto. Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je imel rudnik soli Altaussee 313 zaposlenih. Danes jih v njem dela 57. Na leto pridelajo 1,5 milijona ton solne raztopine, iz katere se na koncu rafinira 450.000 ton soli.
 

Neeksplodirane ameriške bombe

Ko so nacisti leta 1943 končno spoznali, da izgubljajo vojno, so začeli transportirati umetniška dela velike vrednosti v rudnik soli Altaussee. Umetnine, ki so jih večinoma ropali po Evropi. Med njimi so bili legendarni Gentski oltar bratov van Eyck, Michelangelova Madona, slike Rembrandta, Rubensa, Vermeerja, Leonarda da Vincija ... Globoko v hribih je bil ta zaklad varen pred zavezniškim bombardiranjem.

Vendar mu je grozilo uničenje, ki ga je pred koncem vojne pripravljal takratni guverner tega dela tretjega rajha, fanatični nacist. Ukazal je, da naj osem velikih ameriških, neeksplodiranih letalskih bomb, ki so bile odvržene na Linz, na skrivaj dostavijo v rudnik Altaussee. Na zabojih je bilo zapisano: Pozor, marmor, občutljivo! Rudarji so sumili, da je v zabojih nekaj drugega, in ​​so preprečili načrtovano uničenje umetniških del in rudnika. O teh dramatičnih dneh obiskovalce obvešča razstava v eni od rudniških dvoran.



Spet ob dnevni svetlobi se odpravimo do jezera Grundlsee, največjega v Ausseerlandu. Planinska pot okoli Grundlseeja je odlična za družine: dolga je 15,4 kilometra in ima le približno 180 metrov skupne višinske razlike. Drugo največje jezero v regiji je Altausseer See, na sami obali katerega je hotel Romantik Seevilla. Hotel je bil zgrajen na mestu nekdanje Vile Wagner, ki jo je v začetku osemdesetih let 19. stoletja zgradil László Wagner, profesor kmetijstva v Budimpešti – in dober prijatelj znanega skladatelja Johannesa Brahmsa. Brahms je imel prav v tej vili premiero svojih dveh skladb.

Od druge polovice 19. stoletja je bilo celotno območje Salzkammergut privlačno za poletne počitnice ne samo članov habsburške dinastije in drugih aristokratov, temveč številnih umetnikov. Tam se je med drugim rodil in ima danes hišo Klaus Maria Brandauer, igralec, ki je mednarodno zaslovel s filmi Mephisto, Out of Africa pa tudi z vlogo zlobnega nasprotnika Jamesa Bonda v filmu Never Say Never Again iz leta 1983. Več kot tri desetletja pozneje, pozimi 2014/2015, je James Bond prišel v Altaussee, a tokrat ne zaradi Brandauerja. V filmu Spectre z Danielom Craigom v vlogi Jamesa Bonda so posneli nekaj akcijskih prizorov v zimski idilični pokrajini okoli Altausseeja.


 

Pivski zamaški namesto zlatih kovancev

Odpravili smo se tudi do majhnega jezera Toplitzsee (globina do 103 metrov), še enega tod, ki ima v svojem imenu slovanski koren. Ime Aussee, priznavajo Avstrijci, tudi izvira iz staroslovanske besede ustje (sotočje). Do Toplitzseeja je mogoče priti le peš. To jezero še vedno vznemirja domišljijo nekaterih iskalcev potopljenega zaklada. Od leta 1943 do 1945 je Hitlerjeva mornarica v njegovi vodi preizkušala različne vrste podvodnega orožja, min in torpedov. Kmalu po vojni so v jezeru našli skrinje, polne ponarejenih britanskih funtov, ki so jih Nemci ponarejali med vojno.

Leta 2000 je neko ameriško potapljaško podjetje v Toplitzseeju našlo zaboj, poln pivskih zamaškov, ki so ga leta 1984 odvrgli lokalni hudomušneži. Časopisni prispevki o lovu na zaklad v Toplitzseeju, skupaj s številnimi nacističnimi relikti iz jezera, so na ogled v restavraciji Fischerütte (Ribiška koča).



Ausseerland je znan po posebni narodni noši pa tudi po travnikih z narcisami. Ogromne cvetne skulpture so stalnica Festivala narcis, ki poteka vsako pomlad od leta 1959 (razen letos) in ga v štirih dneh običajno obišče dobrih 20.000 ljudi. Glavni dogodek je zadnji dan, ko cvetne skulpture, do tedaj razstavljene na glavnem trgu mesta Bad Aussee, vozijo v regati na jezeru: eno leto na Altausseer See, drugo na Grundlsee. Velika tradicionalna ljudska prireditev je tudi Ausseer pust (Ausseer Fasching), ki je bil leta 2017, ob 250-letnici tega narodnega praznika, vpisan na Unescov seznam nematerialne kulturne dediščine sveta (ohranjanje dragocenih, specifičnih tradicij).

V zimskih mesecih delujejo smučišča na gori Loser (1838 metrov), simbolu celotnega območja, ki se dviga nad mestom Altaussee. Loser je tudi poleti izjemno privlačna destinacija, tako za pohodnike kot za tiste, ki si preprosto želijo uživati ​​v alpski panorami. Upravno središče regije, mesto Bad Aussee, ima od leta 2005 nenavaden most, na neki način podoben ljubljanskemu Tromostovju. »Mercedesov most« je narejen kot krog s trikrako zvezdo, skratka kot logotip podjetja Mercedes-Benz. Zgrajen je nad sotočjem rek Grundlseertraun in Altausseertraun. S premerom 27 metrov je, pravijo, ena največjih zvezd Mercedesa na svetu.